Še Čile je pokleknil pred Sodomo in Gomoro

Edina zahodnjaška država - poleg Malte, seveda - kjer je ločitev prepovedana, je Čile. Po starem. Ja, tisti Čile, ki ga je Henry Kissinger z vojaškim pučem pahnil v jezera krvi. Tisti Čile, ki je ostarelemu diktatorju Augustu Pinochetu obrnil hrbet. Ampak stvari se očitno obračajo drugače, kot smo jih videvali ali hoteli videti. C'est la vie. Po osmih letih žgočih polemik je čilenska Cerkev izbojevala omenjeno prepoved. Pod težo agresivne televizijske kampanje, ki jo je vodila Cerkev, so popustili še zadnji braniki svobodnega odločanja. Predlog zakona je podprlo 80% prebivalstva. Treba je vedeti, da je tri četrtine petnajstih milijonov prebivalcev katolikov. Kampanja, ki jo je sprožila Katoliška Cerkev, je spravila v jezo številne politike, še posebej pa progresistične sektorje duhovščine, zlasti jezuite. Vseeno so naši zmagali. Da ne bi kdo trepetal glede izida. Kateri naši? Dobro vprašanje. Ni zmagala uradna Cerkev.

"To je prava kampanja zastraševanja!" se je pridušal oče Gonzalo Arroyo, profesor etike na ugledni jezuitski univerzi Padre Hurtado v Santiagu. Televizijski spoti so obsojali tudi civilne ločitve in z zavajajočimi statistikami dokazovali, da so otroci ločenih staršev bolj nasilni in da konzumirajo več alkohola in mamil kot drugi. "Cerkev bi se morala opravičiti otrokom ločenih staršev," je bil odločen pater Felipe Bertrios. Skupina mladih katolikov iz ločenih družin se je odločila, da bo zaradi diskriminacije tožila kardinala Francisca Javierja Errazurriza, santiaškega nadškofa. Kardinal se je začasno umaknil iz kampanje. Cerkev je zanikala, da bi hotela kakorkoli pritiskati na zakonodajalca. Kje pa, "Cerkev samo uresničuje svojo pravico, da odkrito pove svoje mnenje". Ampak da bi bila vsa stvar do konca zapečatena, so se vrli Čilenci oprijeli zvezde vodnice, se pravi samega presvitlega ameriškega cesarja Georgea Walkerja Busha. Pobrali so statistike, sposojene v ZDA, narejene za potrebe republikanske stranke. Anketa je pokazala, da so družine, kjer so se starši uradno ločili, petkrat ubožnejše od drugih. Mi pa v jok.

"Te statistike nimajo nikakršne zveze s čilsko resničnostjo," meni Cecilia Perez, ministrica za ženske v levosredinski vladi socialista Ricarda Lagosa. "Čilska družba je globoko konservativna in že desetletja živi v hipokriziji, medtem pa se vsak drugi čilski otrok rodi zunaj zakonite zakonske zveze." Kar pa se tiče zlorabe alkohola in mamil ter nasilja v družini, se to v zadnjih letih dogaja v vseh družbenih slojih, ne glede na zakonski status staršev. Prve žrtve de facto ločitev so zmerom ženske. Nikakršnega socialnega statusa nimajo. Nobene pravice do socialne varnosti, ki bi jim jo moral zagotoviti partner, ne uživajo. Še huje, nikakršne pravice nimajo ne do njegove pokojnine ne do dediščine. Celo prva, tako rekoč uradna žena, je lahko do konca izigrana, če poročna pogodba ni natančno razdelila vsega premoženja. Pa tudi to še ni nikakršno zagotovilo. Ker ločitve ni, so tisti, ki imajo večje premoženje, v precejšni prednosti, saj lahko brez posebnih težav izničijo zakonsko zvezo. Treba si je samo nabaviti specializiranega odvetnika, ki pobaše svoj delež, srečni razvezanec pa plača še najmanj okoli 600 evrov za administrativne stroške. Opeharjena žena se lahko samo še obriše pod nosom. Odvetniki pa kot odvetniki, zmerom najdejo prikladno luknjo v zakonu. Zadošča že, da je v osebni izkaznici malenkostna napaka v imenu, priimku ali hišni številki, še več, če se kaj podobnega zgodi priči, je zakon ravno tako anuliran. Se ve, v čigavo škodo. Celo sam presvitli čilski predsednik Lagos si je iz svojega poročnega lista zgibal papirnat avionček, se znebil obrabljene soproge in se na novo oženil. Življenje je vendar tako lepo in živahno. Sicer pa je bil pred volitvami leta 2000 med drugimi obljubami tudi zakon o ločitvi. Samo obljuba, seveda.

V zgovorni odsotnosti uradnih številk je približna ocena, da je med letoma 1991 in 2001 140.000 Čilencev tako ali drugače anuliralo svojo zakonsko zvezo. Že omenjeni oče Arroyo je privrženec trdnega zakona med možem in ženo, vendar po njegovem Cerkev ne more ignorirati resničnosti. Prav revščina pogosto spodbuja ločitev. A najsiromašnejši nimajo nobenih sredstev, s katerimi bi plačali anulacijo zakona. Tako sploh ne morejo urediti svojega statusa.

V zadnjih devetdesetih letih so v Čilu doživeli in preživeli ducat načrtov, kako reformirati institucijo civilne poroke. Jasno je, da niti en sam poskus ni bil uspešen. Tudi razlogi so bili očitni. Prva reforma je propadla že leta 1880, potem je šlo samo s slabega na slabše. V novih časih, ko sta skupaj kraljevala zločinski general Augusto Pinochet (1973-1990) in Katoliška cerkev, skupaj z velekapitalom, ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi Čile stopil eno samo stopnico naprej. Ena od mnogih posledic te celotne družbene blokade je bil očiten porast porok pod Pinochetovo diktaturo in s Cerkvenim sufliranjem. Laične modernizacije pa od nikoder. Po vrnitvi demokracije je število porok upadlo na 60.000 leta 1990. Zdajšnja cerkvena kampanja proti ločitvi se je za Cerkev spremenila v nadležen bumerang. Katoliška cerkev je namreč med Pinochetovo diktaturo delovala v prid spoštovanja človekovih pravic in za socialno solidarnost.

Zakon o ločitvi je bil v Čilu končno izglasovan. Navsezadnje ga je čilenski parlament izglasoval že daljnega leta 1997. Z veliko izjemami. Pa tudi Cerkev je zaradi vseh težav in pedofilskih afer v marsičem oslabljena. Vendar se katoliki ne dajo kar tako. Ločitev bo mogoča, če bo eden od zakoncev nasprotoval nadaljevanju zakona, vendar bo moral počakati pet let. Ima pa Cerkev v rokavu še eno ponudbo. Tokrat za mlade zakonce, ki se prostovoljno in dokončno odrečejo vsakršni pravici do ločitve. Lepo se sliši, prav zares.