Na svidenje v naslednji vojni

Drugod po večini Evrope se takšne zadeve urejajo bolj miroljubno. Oglejmo si zabavno zgodbo iz Velike Britanije. Daily Telegraph - ki izhaja v častivredni nakladi 900.000 izvodov - je solidno konservativno branje. Ni kaj reči. De gustibus non est disputandum. Ima pa Daily Telegraph posebno piko na svojo konkurenco. Ob vsaki priložnosti se z velikim veseljem spravlja na ravno tako legendarno BBC, javno britansko radiotelevizijo. Novinarji in uredniki Daily Telegrapha so namrščeno pokarali BBC, da se gre levičarjenje in da je preveč kritična do ameriškega prezidenta Georgea W. Busha. BBC, ljubkovalno Stara teta, je znana po neodvisnem duhu, na kar je še posebej ponosna. Med vojno v Iraku je Daily Telegraph špecal BBC in opozarjal svoje bralce, naj bojo za božjo voljo pozorni na številne programe BBC ali po domače "Beeb" in naj se pritožijo zaradi pomanjkanja nepristranosti.

Ampak zgodba se je šele prav razplamtela in Daily Telegraph je dobil grmado novega netiva. Spet v zvezi z Irakom. Generalni direktor BBC je namreč pred nedavnim dobil največje možno zadoščenje. V New Yorku je pobasal najprestižnejšo mednarodno televizijsko nagrado emmy, poleg tega pa je BBC dobila kar štiri emmyje od možnih sedmih. In možu vse to še ni bilo dovolj. Direktor BBC Greg Dyke je živahno kritiziral provladno pristranost, s katero je dolga vrsta ameriških medijev pokrivala in prikrivala vojno v Iraku.

"Mediji," je izjavil Greg Dyke, "bi morali dogajanje predstavljati nepristransko, ne pa razbijati po vojaških bobnih, ne glede na eno ali drugo stran v spopadu. Če mediji ploskajo vladi, s tem uničujejo svojo verodostojnost." Podkrepil je svoj govor z navedki iz raziskave, narejene v ZDA. Od 840 strokovnjakov, intervjuvanih med iraško vojno, so samo štirje izrazili negativno mnenje o spopadu. "Če bi se kaj takega zgodilo v Veliki Britaniji, bi bili globoko prepričani, da nismo opravili svoje dolžnosti. Če ne povemo ljudem, kar hočejo slišati, jim s tem nismo naredili nikakršne usluge. Ni zmerom udobno oporekati vladam ali še celo javnemu mnenju, ampak to je najgloblji smisel našega dela."

Ko je Dyke odgovarjal na govorice, da so ameriške družbe v skušnjavi, da bi si pridobile del kapitala zasebnih ITV in Channel 5, je posebej poudaril, da radio in televizija ne moreta biti v celoti prepuščena trgu. "To niso proizvodi kot drugi in jih zato ni mogoče prodajati kot kavo Starbuck ali kokakolo."

Telegraph je v sicer zelo kritičnem uvodniku na račun BBC vendar začel priznavati, da so nekateri ameriški mediji prelomili osnovno pravilo nepristranosti: "Fox News, na primer, je svoje reportaže ovijal s patriotsko retoriko, ob kakršni bi šlo na bruhanje večini britanskih TV-gledalcev." Vendar pa časnik nikakor noče popustiti v tej besedni vojni. Očita BBC, da prav tako ni uravnoteženo prikazovala vojne v Iraku. "Dan za dnem," zatrjuje Daily Telegraph, "je Korporacija (se pravi BBC) goljufala svoje občinstvo, saj je očitno pretiravala glede razsežnosti odpora, s katerim so se spoprijele ameriške in britanske vojaške sile." To je šlo tako daleč, pravijo pri Telegraphu, da je eden od novinarjev BBC in situ protestiral v Londonu. Seveda ni nič pomagalo. V mesecih, ki so sledili koncu vojne - hm? -, so informativni programi BBC vseskozi vztrajali pri težavah pri obnovi, o vseh uspehih pa so molčali kot grob. Zaradi takšnega poročanja ni čudno, da v takih razmerah občinstvo verjame, kako je dandanašnji Irak nesrečnejši, kot je bil med Sadamovo morilsko diktaturo.

Pri Daily Telegraphu so prepričani, da je problem v resnici dosti širši. Takole so ga izbrskali na plano in ga razkrinkali. "BBC očitno ne more nadzorovati političnih impulzov svojih časnikarjev, ki so vsi žalostno uniformirani v smeri liberalne levice. Zakaj je toliko bibisijevskih napovedovalcev po radijskih in televizijskih valovih izražalo osebni prezir do predsednika Busha med njegovim obiskom v Londonu?"

Še sveža anketa, ki jo je BBC naročila na novinarski šoli Cardifske univerze, je analizirala 1500 reportaž in programov v času iraške vojne. Analiza je v celoti ovrgla Telegraphove obtožbe. Nobenega dokaza ni bilo, da bi se BBC vnaprej postavila proti vojni v Iraku. Ampak saj poznamo staro zgodbo. Če hoče človek v kaj verjeti, bo o tem tudi trmoglavo prepričan, ne glede na resnico. Sicer pa je resnica več kot izmuzljiva. Povprašajte po tem starega mojstra Luigija Pirandella, če že meni ne verjamete na besedo.