Slovenija Švica

Čemu bi se mučili in se vsaka štiri leta podajali na volišča, ko pa lahko vse uredimo kar z neposredno demokracijo. Z referendumi, seveda. Referendum je vrhunec demokracije. Pomladni poslanci se že veselijo, kako bo Slovenija postala mala Švica. Če je mogoče v Švici vladati z referendumi, bo še toliko laže v mali Sloveniji. Pravzaprav so tudi politične stranke tako rekoč odveč. Vsako nedeljo se bomo zbrali pod vaško lipo, si nabasali čedre in po nedeljski maši še odvrgli lističe za referendum. Ampak samo kleni Slovenci. Tako kot v Švici. Janša in njegovi pa nam grulijo v ušesa, da šeststo milijonov tolarjev za referendum ni stran vržen denar, saj ga bodo zaslužili samo pristni Slovenci. Janša dixit.

Zdaj pa kar k stvari. Švicarji so se v nedeljo, 8. februarja, množično udeležili referenduma, na katerem so z absolutno večino odločili, naj bi spolni delinkventi ali nasilneži, ki naj bi bili zelo nevarni, hkrati pa ne bi pomagala nobena globa, bili obsojeni na dosmrtno internacijo. Na referendumu je za takšno solucijo glasovalo 56 odstotkov volilcev - obenem pa tudi večina od 26 švicarskih kantonov. Ta referendum je bil v resnici podpora ljudski pobudi, ki so jo leta 1998 sprožili sorodniki žrtev. Po zdaj sprejetem predlogu naj bi omenjeni prestopniki prestali dva neodvisna in skladna preskusa, in če bi se izkazalo, da so neozdravljivi, bodo ostali v zaporu do smrti. Zdaj je v Švici zaprtih kakih 150 prestopnikov in med njimi je po besedah očetov tega zakonskega besedila kakih 20 do 30 takih, ki bi bili lahko obsojeni po novem zakonu.

Izidi referendumskega glasovanja so toliko bolj presenetljivi, ker so se tako vlada (federalni svet) kot oba domova parlamenta izrekli proti tej pobudi in jo označili za pretirano, neprimerno in nepopolno. V sporočilu volilcem je vlada presodila, da je pobuda "problematična z vidika človekovih pravic", poleg tega pa sploh ne upošteva možnosti, da bi se obsojenec lahko poboljšal. Sicer pa že sedanji kazenski zakonik dopušča dosmrtni zapor, vendar samo pod najbolj restriktivnimi pogoji za prestopnike, ki jih mučijo globoke duševne motnje.

Vse politične stranke v državi razen UDC (Demokratična unija centra, populistična desnica, ki je oktobra lani postala najmočnejša švicarska stranka) so terjale, naj se problematični zakon umakne iz procedure. Ta pobuda je prva, ki neposredno zadeva populističnega voditelja Christopha Blocherja, ki je januarja postal pravosodni in policijski minister Švicarske konfederacije. Čeprav je bil Blocher kot federalni svetovalec odgovoren za ta občutljivi dosje in je v javnosti moral potrjevati stališče vlade, pa je bil v resnici naklonjen problematični pobudi. Še več, niti s prstom ni mignil in niti z eno samo besedico branil sprememb kazenskega zakonika, ki jih je predložil federalni svet.

Pravzaprav Christoph Blocher ni ostal pasiven, to mu je že treba priznati. Zelo zadovoljno je komentiral izid referenduma. Razložil je volilcem, da je bil nedeljski ljudski glas "reakcija" švicarskega prebivalstva proti "preveč velikodušni praksi" sodne veje oblasti, zlasti glede pogojnih odpustov in predčasnih prihodov delinkventov na svobodo.

Po mnenju Christopha Blocherja "to glasovanje dokazuje, da ljudstvo nima zaupanja v sodni sistem države, sistem, ki v sebi nosi resne slabosti". Predsednik Demokratične unije centra Ueli Maurera je samo z zadovoljstvom potrdil, da so izidi referenduma "klofuta federalnemu Bernu". Hočeš nočeš se mora človek spomniti znamenite knjige švicarskega socialista Jeana Zieglerja Neoporečna Švica?, ki je že pred dvajsetimi leti in več razkrila mrakobno ozadje Švicarske konfederacije in njeno kamnito srce do tujcev.

A vrnimo se k omenjenemu nedeljskemu referendumu. Največ volilcev je predlog podprlo v kantonu Ticino, kar 74,6 odstotka jih je dahnilo da za dosmrtno ječo. Samo dva kantona - Vaud in Basel-Stadt - sta glasovala proti dosmrtni ječi, pa še ta dva komajda. Tako rekoč za las.

Besedilo, ki ga je potrdila švicarska ljudska volja, pa ni niti najmanj prepričalo tistih, ki bodo izide morali pretočiti v konkretno življenje. Za Heinricha Kollerja, direktorja federalnega urada za pravosodje, "ta pristop, kako uničiti človeško življenje z dosmrtno ječo, ni samo oskrumba človekovega dostojanstva, ampak je tudi v nasprotju s pravno državo".

Eden od redkih švicarskih politikov, ki so dejavno nastopali proti sramotni pobudi, socialist Jean Studer, je v nedeljo obžaloval, da je v njegovi deželi "zmagalo čustvo, ne pa trezen razum". Nasprotniki pobude se bojijo, da bo vse skupaj še slabše in da bodo obsojeni na dosmrtno ječo postali še nasilnejši in bodo še hujši, kot že so. Saj nimajo česa izgubiti.

Kdaj bomo še mi zavili po švicarski poti? Po vsem sodeč, kar kmalu.