Škofje in zgovorni kardinal

Zgodbo seveda že vsi poznate. V državnih šolah so prepovedana vsa znamenja, ki javno opredeljujejo privrženost katerikoli religiji. Da ne bomo preveč ponavljali. Gre za muslimanske rute, katoliške križe in judovske čepice. V praksi so na prangerju seveda samo mlade muslimanke. O tem smo že nekajkrat pisali. Potem pa je znenada zapihal nov veter. Predstavniki katoliške, protestantske in pravoslavne cerkve v Franciji so se skupaj izrekli proti zakonu o prepovedi nošnje muslimanske rute. Ta prepoved naj bi bila diskriminatorna, kot so v pismu predsedniku Jacquesu Chiracu zapisali monsinjor Jean-Pierre Ricard, predsednik katoliške škofovske konference, Jean-Arnold de Clermont, predsednik protestantske federacije, in monsinjor Emmanuel, predsednik združenja pravoslavnih škofov. Cerkveni dostojanstveniki so tudi vznemirjeni zaradi diskusije o laičnosti, saj so prepričani, da je zgodba o bojeviti laičnosti že preživeta. Krščanske cerkve se globoko strinjajo s prvima dvema členoma zakona iz leta 1905. Vendar pa ta laičnost ne pokriva prostorov, kjer bi bila vernost izpraznjena. Verni in neverni bi se srečevali, si izmenjevali svoja mnenja in poglede, brez sporov in brez propagande. "Vsak zakon, ki bi bil diskriminatoren do skupine francoskih državljanov, bi imel nepredvidljive in zlohotne posledice. Ključno vprašanje, ki ga je treba razrešiti, pa je uspešna integracije v francosko družbo," sklenejo francoski škofje.

"Besede, besede, besede," je rekel že Hamlet, pa mu ni veliko pomagalo. Ampak preidimo od besed k dejanjem. K zelo konkretnim dejanjem. Kot smo torej lahko videli, so škofje ljudomili možje in pripravljeni na vsakršno spravo. Že vejo, zakaj. Vendar pa so nekateri najvišji katoliški dostojanstveniki umešeni iz čisto drugačnega testa. Najprej so vsi mislili, da gre za potegavščino, ko je 21. septembra 2003 papež povzdignil osemdesetletnega Gustaafa Joosa, preprostega podeželskega župnika blizu belgijskega Genta, za kardinala. Kardinal Danneels, belgijski primat, je skorajda padel s stola. Dotlej je bil novo pečeni kardinal znamenit po svoji vinski kleti, najbolje založeni v celi škofiji. Je pa res, da sta skupaj s papežem študirala v belgijskem kolegiumu v Rimu. Ko je mož postal kardinal, je znamenitega 21. januarja letos prostodušno dal intervju flamskemu Playboyu. Takole je dejal naš novopečeni kardinal: "Pripravljen sem zapisati s svojo krvjo, da je od vseh, ki se imajo za homoseksualce ali lezbijke, takšnih v resnici samo največ pet ali deset odstotkov. Vsi drugi so samo spolni perverzneži."

Playboyev novinar je samo strmel. Kardinal pa je bil v izvrstni formi: "Zahtevam, da vse to zapišete. Tudi če vsi pridejo protestirat pred moja vrata, se na to požvižgam. Ne bom jim odprl." Z grozečim prstom je pokazal na glavnega zločinca. Cerkveni dostojanstvenik se nikakor ni dal ugnati. "Vsega je kriv tisti seksualni perverznež Clinton, ki je bil izvoljen s podporo Judov." Mož se je očitno razvnel in se mimogrede prelevil še v literarnega kritika. Ozmerjal je z barabami belgijske pisatelje, med drugim tudi svetovno znanega Huga Clausa. Hja, če so božja pota nedoumljiva, potem so lahko tudi kardinalova. Mi drugi, morda celo neverni, se v te in takšne posvečene skrivnosti težko vtikamo.

Ko je naš kardinal okusil veselje do pogovorov z novinarji, ga tako rekoč ni bilo več ustaviti. Naslednji dan je na njegova vrata že potrkala belgijska televizija. Kardinal se je že pripravil na novo monodramo. Tokrat si je za temo izbral prezervativ. "Prezervativ je nevaren, ker omogoča spolne odnose, tako kot psi na ulici." Glede na častitljivo starost se presvetli kardinal Joos poglablja v najrazličnejša vprašanja. Med drugim je postal tudi izvedenec na področju volilnega sistema. Nesmiselno se mu zdi, "da ima družinski oče, ki je odgovoren za sedem otrok, enako težo na volitvah kot osemnajstleten fant, ki se zna komajda podpisati".

Belgija - pa ne samo liberalna - se je prebudila s hudim mačkom. Po vseh teh duhovitih tiradah našega kardinala Joosa. Kaj je bolj zoprno, škandal ali zaskrbljenost? Oboje. Najbolj prizanesljivi govorijo o nekompetentnosti in senilnosti. Drugi mu očitajo rasizem. Upravičeno. Pritožbe dežujejo z vseh strani. Elio di Rupo, sin italijanskih priseljencev v petdesetih letih, sicer pa predsednik Socialistične stranke, je kardinalove zmerjavke na račun homoseksualcev ocenil kot žaljive in nesprejemljive. Belgijski episkopat se je znašel v zoprnem položaju, vendar se je izvil iz primeža: "Kardinal Joos je povedal svoje osebno mnenje. Ne govori v našem imenu. Podrejen je neposredno papežu."

Za konec samo še mala tolažba. Ker je kardinal Joos že prekoračil osemdeseto leto, ne bo mogel voliti novega papeža.