Če je bog, mora biti neskončno nesrečen

Cerkve so bile od vekomaj prostor za molitev, za priprošnjo Bogu in pogovor z njim. Še tak hud grešnik je v njih dobil varno zatočišče. Njegovi zasledovalci niso imeli pravice, da bi ga v cerkvi preganjali, kaj šele, da bi ga pokončali. No, vsaj načeloma. In že to je bilo veliko. Ampak življenje teče naprej, tudi glede zavarovanega prostorčka pod cerkveno streho. Zgodilo se je v Kanadi. Petega marca letos so alžirskega azilanta, ki je poskušal ubrati vse legalne poti, da bi ostal v Kanadi, možje postave pognali čez ameriško mejo. To samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, neobičajno pa je bilo to, da so moža deložirali iz cerkve in ga potem pahnili naravnost v ljubeči objem ameriškim graničarjem.

Vendar so se tokrat možje postave ušteli. Skupine za varstvo človekovih pravic so se mobilizirale. Demonstranti so preplavili vso državo. V podporo nesrečnemu Alžircu so pripravili mitinge po vseh večjih kanadskih mestih. Opozicija je terjala, naj kanadska in quebeška vlada odstopita. Ves tisk je podrobno opisoval obup žene Mohameda Šerfija, ki je brez prestanka razlagala, v kakšni nevarnosti bi se znašel njen mož, če bi ga poslali v Alžirijo. Kanadski časnikar je zapisal, "da je škoda že narejena, glavna žrtev pa ne more povedati svoje resnice".

Treba je povedati, da je Mohamed Šerfi skrajno moteč in trmoglav aktivist. Mož petintridesetih let je prišel v Kanado leta 1998 in si prizadeval za imigrante, ki niso imeli potrebnega statusa. Že tu se skriva kaveljc, in to zelo prebrisan. Imigranti morajo čakati mesece in tudi dolga leta, da - če sploh - kanadska vlada skrbno (ali pa nemarno) preuči njihove dosjeje in jim podeli status političnega begunca ali stalno prebivališče. Mohamed Šerfi ni imel te sreče. Bil je učitelj francoščine v Alžiriji, ob prihodu v Kanado je zaprosil za status begunca zaradi ugovora vesti. Mož ni hotel k vojakom, kjer bi se nedvomno volens nolens vpletel v tamkajšnjo državljansko vojno. Vrh vsega pa ni imel vseh potrebnih papirjev. Sicer pa so politični begunci znani po tem, da imajo s sabo vse lično zložene osebne papirje.

Zadeva se je vrtela naprej. Ko je mož naredil vse, kar je mogel po pravni poti, da bi se izognil izgonu, je 31. januarja izgubil zadnjo bitko s kanadsko justico. Deset dni pozneje se je zatekel v protestantsko cerkev v zgodovinski četrti Quebeca. Bolj ali manj je bil prepričan, da se bo tako izognil policijski intervenciji. Pa se je zmotil. V kanadskem časniku The Globe and Mail so zapisali, da se je naš mož zmotil, ko je bil prepričan, da je vsaj cerkev tisti prostor, "kamor moč preganjalcev ne seže". Pa ima kanadska pravica očitno dolgo in neusmiljeno roko, ki se stegne tudi v božji hram.

Kar petnajst do zob oboroženih policistov je prijelo našega Alžirca. Seveda je imel ta desant na božji hram svoj rezon. Šlo naj bi za opozorilo, ki naj bi odvrnilo morebitne posnemovalce in druge kandidate, ki bi računali na blagohotnost posvečenega božjega prostora. V že omenjenem dnevniku The Globe and Mail so se odločno postavili po robu zamisli, da bi se lahko cerkve spremenile v nekakšne začasne pripore pred izgonom iz države. Sramota za cerkev in šlamastika za državo. "Prvič v zgodovini Kanade se je zgodilo, da je policija kršila načelo nedotakljivosti verskega svetišča. Prav zaradi tega se je sprožila politična razprava v zvezi s to večstoletno tradicijo dajanja zatočišča obupanim priseljencem."

V časniku The Globe and Mail so izračunali, da je v zadnjih desetih letih v Kanadi približno 250 imigrantov izkoristilo zaščito cerkve. V tem varnem obdobju in s pomočjo solidarnosti se je marsikomu uspelo izogniti izgonu. In še eno žgoče dejstvo je, namreč imigracijska politika velikih držav, kot so Velika Britanija, Francija in ZDA. Ne Francozi ne Britanci ne Američani v svoji zakonodaji ne spoštujejo načela, da oborožena policija ne sme z orožjem vdreti v cerkev ali drugo svetišče. Tako je bilo in vedno bo z velikimi in močnimi, ki nikogar nič ne vprašajo in si kar sami krojijo pravico. Težava je predvsem v tem, da pravico režejo tudi drugim, ne da bi jih kaj vprašali.

Vrnimo se k Mohamedu Šerfiju. Časnikarji so podrobno raziskali okoliščine njegove aretacije. Pastor Gerard Dore se je skušal dogovoriti s policisti, vendar so možje postave vdrli v cerkev, oboroženi s sodnim nalogom. Zločin nesrečnega Šerfija je bil, da je spremenil naslov, ne da bi o tem obvestil ustrezne oblasti. Res, hud zločin! V dnevniku The Globe and Mail so poudarili, da je šlo za klasično policijsko dimno zaveso. Šerfija so že čakali imigracijski agenti. Seveda so zelo pohiteli. Čim prej, tem bolje. Ekspresno so ga zvagonirali na ameriško mejo.

In kje zdaj tiči Mohamed Šerfi? V zaporniškem centru za ilegalne imigrante v Buffalu v državi New York. Njegova usoda je tako rekoč zapečatena. Ljudomili Američani ga bojo po kratkem postopku poslali v Alžirijo. In kako bodo alžirske oblasti ravnale s človekom, ki so ga Američani vrnili kot delinkventa, pa še političnega oporečnika? Samo Bog mu lahko še pomaga. Če sploh je kje na svetu še kakšen dobroten bog.