Lom ritmov

Ko takole v poletni vročini ob vrčku hladnega trkamo po mizi, se le redkokdaj zavemo, da ustvarjamo ritmični vzorec. In ko potem kakšen nestrinjevalec s tem na prvi pogled res nekoristnim početjem izrazi nestrinjanje z besedami "ne ga lom't", seveda na pomislimo, da bi lahko imel v mislih tudi ritem. A kljub temu imamo v naši domovini dejavno skupino ljudi, ki si nadvse prizdeva, da bi v življenju mislili tudi na to, torej na lomljenje ritmov. Če vam ni nič jasno, nič hudega, tele uvodne besede so tako ali tako namenjene predvsem temu, da bi brali naprej. Čez par minut vam bo vse skupaj precej bolj jasno, če boste v petek zvečer med poskočnimi obiskovalci Križank na drugem festivalu Breakbeatnikk, boste pa sploh že pravi ritmolomec. Kar sploh ni slabo.

"Prvi party smo organizirali bolj ali manj zato, ker nikjer v Ljubljani nismo mogli plesati na muziko, ki nam je všeč," pravi Tina, prepoznavno prvo grlo ljubljanskega džokejskega kolektiva Radyoyo, v uradnih papirjih zapisanega kot zavod, v poluradni promocijski izjavi kot gibanje za promocijo in razvoj breakbeat kulture, neuradno pa so prva ekipa, ki je na slovenskih tleh organizirala nalomljeno ritmični party, kot se šika. A pred približno šestimi leti, ko sta se JAMirko in Zeds prvič džokejsko združila, je bilo na njunih gramofonih še vse kaj drugega kot le hip hop in drum'n'bass, predvsem se je vrtela v tistem času popularnejša roba, acid jazz, funk ... Fanta sta pred tem razplesavala ljudi v vseh možnih ljubljanskih klubih in lokalih: K4, Palma, Nexus, Truebar ... Še danes se držijo filozofije, da se ne vežejo na samo en prostor, "ker te v nekem trenutku omejijo ... no, če bi bile Križanke pokrite in ogrevane, potem mogoče ... Ampak klub sam po sebi te omeji, mi pa smo že od začetka hoteli biti na vseh področjih svobodni in neomejeni." In prav zaradi te "neprilagojenosti" sta se v nekem trenutku oba znašla na suhem, v vakuumu.

Na suhem se je v prav istem času in prostoru znašel tudi radio Gama, ki je po bombastičnem glasbenoželjskem začetku delovanja kaj hitro potrošil finančne rezerve: dolgove sodelavcem je izplačeval tako, da jim je omogočal zakup programa. Gamin tehnik Edo je poznal Zedsa, beseda je dala besedo, Gama frekvenco in tako so se nekega četrtkovega večera na 106,4 MHz razlegali acid jazz, funk, triphop ... "Koncept se je oblikoval po radiu. Radio ti da možnost, da lahko ljudi kaj naučiš in jih hitreje navadiš na kaj novega. V klubu je pač drugače - ljudje želijo plesat in zato ne moreš preveč eksperimentirat, če želiš, da ljudje plešejo. Radio ti da možnost, da postaviš temelje, predstaviš muziko na način, ki ga klub ne dovoljuje, in jo postrežeš manj obremenjeno." Ampak zakaj hip hop in drum'n'bass, vrtamo naprej ... "Ne gre samo za hip hop in drum''n''bass, mi celi zadevi z eno besedo pravimo breakbeat. V tistem času se je pri nas začel bum techna in housea, ki nam osebno ne gresta preveč v ušesa, zato smo s terminom breakbeat hoteli pokazati, da imamo rajši zlomljene ritme, da nam je four on the floor preveč monotono. Hip hop in drum'n'bass sta pač skrajnosti breakbeata: hip hop je (poleg funka) ena najstarejših oblika breakbeata, drum'n'bass je bil, ko smo mi začeli, najmlajša. Poleg tega je hip hop najpočasnejša forma breakbeata, drum'n'bass pa najhitrejša. Osnovni beat drum''n''bassa je od 160 bpm do 180 bpm, hip hopa pa približno polovica tega." Od prve radijske oddaje do prvega dogodka je minilo približno leto. Glede na to, da so oddajali na komercialni Gami, je rahlo presenečenje, da so prvi party organizirali v epicentru podzemeljske kulture, na Metelkovi. Da zadovoljimo tudi nasprotnike tovrstnega plemenskega druženja v tovrstnih obsojanja vrednih prostorih, naj zapišemo, da je stvar potekala o božičnem času leta 1997, da pa kljub temu ni moč z gotovostjo trditi, da sta dve stotniji ljudi, ki sta takrat ostali zunaj, prepevali božične pesmi. Srečni dobitniki vstopnic so bili iz mešanih subkultur, "hiphoperji so malce težili, zakaj se hip hop rola samo do pol dveh, drum'n'bassarji so jamrali, zakaj morajo čakati do pol dveh, ampak vse skupaj je bilo zelo fino in pozitivno. Za nas je bil znak, da ljudje potrebujejo tako stvar". Metelkova je potem gostila še dva partija, družina Radyayo pa se je pridno in spontano rasla in krepila, tako da se je osnovna celica treh do danes vsaj že popeterila. "Čeprav bi jih glede na to, kaj vse imamo v glavi, potrebovali 30. Bilo je pač tako, da se je v nekem, kratkem času našlo toliko ljudi, ki čutijo enako energijo. To se mi je zgodilo dvakrat: z Lesi (skupina Heavy Les Wanted, v kateri JAMirko udarja po bobnih; op. p.) in z Radyemyo. Nekateri so hoteli vstopiti na silo, ampak kar ne gre, ne gre ... Gre za spontanost, ne za pravilo ..." razglablja JAMirko. Nikolovski, SSF, Pier, Kobilca, Koltek, Maestro, Murat, Jose, Fugazee, Bugi, Tom in ostali so torej povsem spontano postali del organizma.

Legenda Aldo (ki je na enem od Metelkova partijev ostal zunaj, jih je povabil k sooblikovanju petkovih večerov v K4, kjer se je dualizem koncepta odražal tako, da so na manjšem plesišču sukali hip hop, na večjem pa drum'n'bass. Ampak zamere med enimi in drugimi ni? "Sploh ne, ker imamo vsi radi muziko in se ujemamo tudi kot ljudje." Fino, kdo bi si mislil, da Slovenci delajo šest let skupaj, ne da bi se zbili in se razpršili vsak na svoj konec ... Akoravno tudi slabih trenutkov ni manjkalo (polletno urejanje glasbene priloge Adrenalina se je končalo z grenkim priokusom in izkušnjo več) in furanje celotne operacije, še posebej partijev, zahteva veliko energije, časa in denarja. "V bistvu imamo srečo, da smo vsi v službah in da lahko svoje plače dajemo za dogodke, pa za nabavo plošč, majic in drugega. To, kar vidi folk na partiju, ko mi rolamo muziko, je pa tako naša nagrada. Zmeraj, ko nastopi Čas samega partyja, sem pred rolanjem totalno utrujen od premikanja odrov, vlečenja kablov ...."

In v svojih memoarih bodo lahko opisovali številne zmage, tudi take na teritorijih evropskounionističnih držav, recimo odmevna rolanja ekipe v Londonu (333 Old Street), na Dunaju (Flex), v Italiji in na Hrvaškem. Največja zmaga pa je, jasno, ostala doma: nesporno je bil to lanski festival Breakbeatnikk, "ki je uspel v vseh pogledih. Fino je bilo, ker nam je Vidmar pustil proste roke in se sploh ni vtikal v naše delo, v izbor nastopajočih in line-up, tako da upamo, da je tudi njemu stvar znesla in da bomo še kaj naredili skupaj." V Križanke je prišlo zlomljene ritme poslušat dobrih 2000 ljudi, to sicer ni toliko, kot na Nicku Cavu, "je pa več, kot smo pričakovali. Hecno pri tem je, da se mnogi sploh ne zavedajo, kakšna imena smo že pripeljali v Ljubljano." In imena res niso od muh: Breakbeat Era, Freq Nasty, Das Efx, Loxy + Rage, Adam Freeland, Scratch Perverts, Ez Rollers, Suv, Bad Company, Bailey in drugi so res oplemenitili glasbeno podobo naše metropole.

BB2K

Prav zato ne preseneča, da je tudi letošnji, drugi (upajmo, da zdaj že lahko zapišem tradicionalni) Breakbeatnikk obeta eminentno zasedbo zelo raznorodnih izvajalcev. Kako so prišli do tako hudih imen? "V bistvu je tukaj poleg veliko vloženega dela tudi nekaj naključja, saj ni ravno tako, da bi si pa vsak zelo želel nastopati v Sloveniji, še posebej, če govorimo o ameriških rapperjih, kjer je bilo v igri šest imen, pa so v končni fazi vsi skenslali, ker se jim pač ne da za en sam špil vozit v Ljubljano." Tako bomo zdaj iz hip hop družine videli Jeruja The Damajo, ki jako rad nastopa v Evropi, kar je dober znak, saj obarvanim modelom z one strani velikega morja ni vedno čisto jasno, da smo pa tukaj vendarle malo drugačni ljudje kot pri njih doma. Kar se mi zdi fino pri imenih na letošnjem festivalu, je to, da ni nihče blazna zvezda, a po drugi strani tudi ni nobenega no-nejma. "Izvajalce smo izbirali predvsem po dveh kriterijih: da vemo, da so dobri v živo, in da si vsi želijo nastopati tukaj. Sploh ni nujno, da so to izvajalci, ki so trenutno v modi in igrajo na vseh festivalih, ampak so to pač bendi, ki so pripravljeni prit sem, kjer se le poredko kaj takega dogaja, in ljudem malce razširjati obzorja. Torej dobri, srednje veliki bandi, ki lahko skupaj zložijo za cel večer dobre in raznolike break beat muzike." Vse lepo in prav, ampak koliko pa vse to stane? Kolikor vem, znajo biti naduvani rap zvezdniki precej dragi (poleg tega da so neredko tudi silno muhasti) in da znajo olupiti žep marsikaterega koncertnega promotorja. "Ja, včasih so bli rapperji dražji, ampak zdaj drum'n'bass prodira v Ameriko in na Japonsko in so cene že kar izenačene. Pri drum'n'bassu je tudi tako, da je le med pet in deset bandov, ki delajo stvari tudi v živo, od teh pa jih je recimo štiri, pet takih, ki so v živo tudi res dobri in vredni ogleda."

Letošnji festival je po velikosti vloženega denarja tam nekje kot lanski "čeprav, kakorkoli obrneš, so stroški na koncu verjetno večji od prihodkov, mislim, ni to tip festivala, ki bi ga delal zato, da bi zaslužil bajne denarje. Delamo tako, da se ne špara na izvajalcih, da so tu par dni, da se imajo fajn in mi z njimi. V bistvu gre za stvari, ki bi jih radi videli v živo, pa jih pač pripeljemo sem, ker drugače ne vemo, kdaj bi jih - če jih sploh bi poslušali v Sloveniji". In kje se tukaj notri zdaj najdejo kakšni naše gore (in nje bližnjih gričev) listi, ki bi držali korak z uvoženo break beat elito? Lani so to počeli Heavy Les Wanted, letos pa bo domorodsko dogajanje potisnjeno v preddverje in predčasje osrednjega festivalskega programa. Kako to? "Prva stvar, ki jo iščemo, je kvaliteta nastopajočih in roko na srce - mi pri nas v tem trenutku ne vemo za nikogar, ki bi lahko naredil kaj takšnega, kot so lani naredili Heavy Les Wanted. Zato smo se odločili, da asortiman rapperjev pod imenom 5 Minutes Of Fame nastopi v preddverju - mislim, da je tako tudi za njih bolje, saj bodo v preddverju lahko nastopili bistveno bolj sproščeno." Seveda, ko pa recimo v Ljubljani sploh nimaš kluba, kjer bi lahko redno posluhaval urbane elektronske glasbene prakse. Hej, v Ljubljani poleg K4 pravzaprav sploh ni kluba. Jasno, ljudje hodijo v pube, kjer dobilo cenejši pir, kjer je več ljudi in kjer je scena. Ampak ne gre krivde valiti zgolj na pube, čeprav je v bistvu res "nenormalno, da imaš v mestu s 300.000 ljudmi en študentski klub in je to pravzaprav vsa klubska ponudba. Poznamo pa ful ljudi, ki pač ostajajo doma, ker v petek in soboto nimajo kam it. Nam gre v bistvu za promocijo klubske kulture, za to, da se v placu dogajajo dobro pripravljene in izvedene stvari. Ker nimamo moči in denarja, da bi zalaufali svoj klub, bomo pač počakali, da se na tem področju kaj spremeni. Nekaj je sicer na obzorju, ampak je čist prezgodaj, da bi človek karkoli rekel". Huh, iz vaših ust v božja in podjetniška ušesa...In kaj se bo dogajalo v vmesni prihodnosti?

Omreženje na www.radyoyo.si je steklo, snemanje prve slovenske hip hop kompilacije 5 Minutes Of Fame je končano, zadeva bo izšla "v začetku oktobra. Imamo nekaj problemov z masteringom, ki ga bomo delali v Nemčiji, kjer so zdaj v nulo nagruntali, kako se tem rečem streže, je pa problem, ker je drago in je treba kar nekaj časa čakat. V bistvu gre pri nas za kolektiv ljudi, ki vsi radi delajo, kar delajo, ki se jim nikamor ne mudi in ki nočejo nič narediti na hitro in napol". Pohvalno. In kaj porečejo na kritično/fovšljive besede, ki v podalpju tako rade priletijo izza vsakega ogla? "Zmeraj imaš dvoje ljudi: zadovoljne in nezadovoljne. Ker so nezadovoljni ponavadi glasnejši, se ti zdi, da jih je več. Ampak potem pogruntaš, da tisti, ki so zadovoljni, plešejo, in to nam je čisto dovolj. Saj ni treba, da govorijo. Samo da plešejo."

povezava