Oda Prešernu

"Pa kaj se rima na sto ovac," s pristnim srbijanskim drawlom ob zvočni podpori gromoglasnega riganja in sredi jodlarskih deklin z velikanskimi prestami rjove polizani mladi France Prešeren, "razen prav moj kuuuu-rac! Ma daj mi još jedno pivo ... nije ti valjda krivo!" O ja, mnoge bo presenetilo, kako se Prešernovo leto pravzaprav sploh še ni končalo: po vseh megalomanskih proslavah, po spektakularno morbidni in morbidno dragi nadaljevanki, po vzpostavitvi njegovega novopečenega internetnega domovanja, po hektolitrih prelite tinte na temo, kako je šlo pravzaprav za nezaslišano pijanduro in fukaro, po vsem tem bo treba kot enega zadnjih kamenčkov v mozaiku bržkone videti tudi Odo Prešernu, celovečerni debi mladega režiserja Martina Srebotnjaka, iz katerega je vzet otvoritveni citat. Puristi vseh vrst in samoimenovani varuhi javne podstati, brez skrbi, gre za daleč najbolj povampirjeni odlomek, gre za tisto obvezno divjo ekscesno sanjsko sekvenco. Ostali posneti material se po nesramnosti in subverzivnosti giblje veliko bolj v vodah nespornega in pravovernega, saj gre predvsem za lahkotno in prijazno komedijo, ki ima kranjskega pravnika po svoje celo zelo rada.

Scenarij obstaja že lep čas in se je na neki točki potegoval za finančno podporo našega filmskega sklada, vendar bo ta glede na svežino prikazanega materiala prišla šele zdaj, ko je film že v celoti posnet. Na začetku so se avtorji za sodelovanje dogovorili s TV Slovenija, a se je iz projekta umaknila slab teden pred začetkom filmanja, tako da je celotno breme produkcije padlo na pleča zavoda za kulturne dejavnosti Vertigo. "Tako smo morali seveda iti v low budget, ki se je zdel na trenutke kot no budget," mi je v tamkajšnji filmarski jazbini - od spodnje do zgornje police polni raznih babušk starih sovjetskih predsednikov in čudnih, grotesknih tvorb, ki ne morejo biti glede na svojo pojavnost prav nič drugega kot nagrade za umetniško izražanje - živahno razložil Martin, gibalni duh celotnega projekta, ki ni napisal samo scenarija in režiral, ampak je bil zadolžen tudi za glavno vlogo.

Zadevo so posneli v devetnajstih snemalnih dneh in zanjo naj bi z vsemi postprodukcijskimi vragolijami in minimalnimi honorarji za ekipo porabili nekje okrog petdeset milijonov tolarjev. Kar se niti ne sliši malo, še posebej v primerjavi s tistimi ljubkimi neprevzetnimi filmčki, ki se posnamejo za nekaj tisoč dolarjev in so potem kar naenkrat hit sezone, vendar moramo pri tem nujno upoštevati, da je vse prevečkrat integralni del te ljubkosti in neprevzetne očarljivosti prav fama, kako poceni in iznajdljivo so bili v resnici narejeni, za nameček pa jim razne institucije prav rade posodijo svoje aparate in storitve. Oda Prešernu se nikakor ne šlepa na tovrstno famo in se trudi dajati vtis povsem normalnega, normalnoproračunskega filma, in v tem rangu pol milijona mark sploh ni taka terna. Negativ je tako čakal na razvijanje celih šest mesecev, denarja preprosto ni bilo: "Prav hecno je, če moraš čakati pol leta, da prvič vidiš, kaj si sploh posnel."

Ob tem prvem ogledu je bil izjemno prijetno presenečen - zdi se mu, da je večina stvari kljub številnim neprilikam izpadla tako, kot je bilo namenjeno. V isti sapi priznava, da se je to lahko zgodilo samo z izdatno pomočjo botre sreče. Že pred začetkom snemanja je imel čuden in z ničemer zares podkrepljen občutek, da so tej kreaciji zvezde precej naklonjene, kasneje pa se je večkrat počutil, kot bi nad celotnim projektom vseskozi bedel Francetov duh (na mojo pripombo, da bi tedaj celotna ekipa slejkoprej spustila dušo v nepozabni orgiji slabega vina in megalomanskega svetobolja, je samo hudomušno skomignil z rameni).

Za kaj sploh gre? Gre za sproščeno in precej ironično komedijo, ki se začne, ko malce neprilagojen pesnik (pravzaprav primarno avtor reklamnih džinglov in sekundarno oče veleumov, kot je na primer Pokol sužnjev v tovarni avtomobilov) prevzame nadvse lukrativno nalogo, da bo za dvestoto obletnico spisal pesnitev, ki bo dostojno počastila spomin našega najbolj znanega jezičnega dohtarja. "Tu se film začne, začne se junakov spopad s Prešernovim mitom. Gledano širše zadeva na zdrav način ironizira naš celotni kulturni sistem - same umetnike in tudi ves tisti spremljevalni artistični aparat."

In kaj te pri tem sistemu najbolj moti? "Ma moti ... Saj sem tudi sam del tega sistema, saj nisem nekdo, ki bi ga lahko gledal od zunaj ... Gre predvsem za tiste nekaj samoironije, predvsem tega manjka na tem prostoru. Pri komediji je dovoljeno povedati več, saj ti je gledalec med smehom pripravljen odpustiti resnicoljubnost." Ker je primarni namen filma predvsem zabavati, je ustrezno začinjen s fletno ljubezensko zgodbo, vse skupaj pa je trenutno v sklepni fazi ustvarjanja, pravkar končujejo montažo in oblikujejo zvok.

Na snemanju so se imeli krasno, "čeprav se je včasih zdelo, da samo jaz vem, kaj v resnici hočem. Ampak sem prepričan, da bomo potem na premieri vsi skupaj zelo zadovoljni, da smo se vseeno potrudili." Bi bil film gospodu Francetu všeč, bi v njegovo čast razbil kak kozarec? "Glede na to, da je bil tudi sam tak štoser, si drznem domišljati, da bi mu bil čisto všeč. Vsaj tožil, mislim, da me ne bi ..." O samem pesniku ta njegov najnovejši reinterpret nima posebej kategoričnega mnenja: pravi, da bi sicer težko rekel, da zaradi vzhičenosti nad njegovimi verzi ponoči ravno ne bi spal, po drugi strani pa nima z njim kot s pesnikom absolutno nobenega problema. Problem vidi nekje drugje: "Že od vrtca naprej ti aparat dopoveduje, kako moraš o njem čutiti, to gotovo ni preveč posrečeno. To se mi zdi zelo škodljivo za Prešerna in za dijake, pa tudi za narodno zavest nasploh."

Osemindvajsetletni režiser je najprej študiral računalništvo, navdihnjen z zlato dobo (naj se nam vsem zanesenjakom ob omembi teh dveh imen utrne kolektivna solzica) spektruma in komodorja; ko je bil še pokovec, je na spektrumu celo naredil pravo pravcato igrico z naslovom Slovenske legende, tekstovno avanturo z nekaj osnovne primitivne grafike, v kateri je treba na pravih zgodovinskih lokacijah opraviti prave zgodovinske stvari. Z naravoslovnimi vedami je imel v osnovni in srednji šoli vedno veselje, zato se je zdela prvotna izbira študija več kot naravna. Fakulteta je naredila nanj izjemno všečen vtis in ga je naučila veliko koristnega, ne nazadnje učinkovite organizacije dela, kar mu pride kot directorju zelo prav. Že takrat se je na veliko ukvarjal z multimedijskostjo, proti koncu študija pa se je odločil za sprejemce na AGRFT in jih naredil v drugem poskusu. V tem trenutku piše diplomo na obeh faksih hkrati, vendar je bil ta podvig zaradi njegovega prvega celovečerca začasno seveda postavljen na stranski tir.

Od AGRFT-ja je pričakoval veliko več povsem praktičnih in konkretnih nasvetov glede svoje obrti, niti približno ni pričakoval učne politike, v kateri toliko temelji na neposrednem ustvarjalnem izkustvu. Fakulteta se predvsem trudi, da ti omogoči čim več snemanja lastnih kratkih filmov. "Ta snemanja so lahko precej boleča - čeprav nosi film oznako študijski, je to še vedno film v vsej svoji kompleksnosti. Predvsem se ne smeš prestrašiti: ugotoviti moraš, kaj ti najbolj leži, naučiti se moraš upati si tvegati in eksperimentirati. Ko si študent, ti je tudi dovoljeno malo več, dovoljeno je, da ti spodleti. Ko enkrat preživiš te ognjene krste, si v resnici tisočkrat bolj pripravljen za kasnejša, neštudijska snemanja."

V sezoni 1996/97 je nase opozoril z dokumentarcem Pepelca, katerega sinopsis bi se lahko glasil recimo Kdo je ukradel žaro Pepce Kardelj?, čeprav seveda ne gre za whodunit kriminalko. Zanj je dobil v Portorožu od žirije takrat še Filmskega maratona tudi posebno nagrado za eksperimentiranje, saj gre v bistvu za kolaž več postopkov, med drugim tudi povsem arhivskih posnetkov in montypythonovskih animacij, za katere so njegovi prijatelji pošteno garali cele tri mesece. Filmček je baziral na resničnem dogodku, torej tatvini žare soproge tega pradavnega funkcionarja s pokopališča, vendar je bolj kot o dogodku govoril o samem času - času osamosvojitve in tolarja, času burnih sprememb, ko je še pred desetimi leti bržkone dinamitna vest o spremenjeni lokaciji nekih posmrtnih ostankov v medijih preprosto utonila med poplavo vseh drugih pred desetimi leti še celo bolj nezamisljivih dogodkov.

Na mednarodnih študentskih festivalih je bila zadeva kljub izraziti lokalnosti tematike sprejeta strašansko toplo, pri nas pa stari komunisti proti za koga morda perverzni metaforiki vseeno niso protestirali. "Pa saj film ni bil žaljiv! Vesel sem, da mi je uspelo, da iz vsega skupaj nisem naredil nekega svojega pamfleta, da ga ni šel tudi nihče politično problematizirat. Da ni mogel postati nikomur politično orožje." Sledil je kratki igrani film Vivere o podeželski gospe, ki se v prestolnico odpravi na Pavarottijev koncert, kamor ob vseh zavozlajih seveda nikoli ne prispe, se pa zato zelo zbliža s taksistom. Naslednji je bil diplomski film Kaj bi še rad? s podnaslovom Deset zapovedi za osamljene, kjer je tudi prvič odigral glavno vlogo. Za to stvaritev je dobil v Portorožu nagrado za najboljši študentski film, vendar se ob tem ni preveč prevzel: "Zadnjih pet let sodi AGRFT glede na nagrade in sam sprejem filmov na študentskih festivalih med najboljše evropske filmarske fakultete, to je vredno povedati. In to kljub finančnim težavam, ob katerih se mora vedno znova spraševati, ali bo sploh še lahko funkcionirala - to se mi zdi za naš prostor zelo simptomatično."

Poleg filmov je vedno rad obdeloval tudi internet. Že leta 1994 sta na njegovih prostranstvih s prijateljem postavila Titov osebni homepage, točneje Titoville: "Stvar še vedno obstaja in še vedno sem presenečen, kako zelo se je prijela." Niti približno ne gre za posebej nežen odnos do rajnkega maršala, temveč je preprosto iskal splošno znano temo ali ikono, ki bi nagovarjala čim več ljudi. "To ni Titov tempelj, Titov shrine - sajt ponuja fakte, vendar se do njih ne opredeljuje." Zelo jasno pa se zato opredeljujejo obiskovalci prek posebne Titove tribune, ki jo lahko beremo kot sociološki fenomen neštetih povsem različnih in med seboj globoko konfliktnih opredelitev do ene same objektivne realnosti; od patetičnih brizgov nebrzdane jugonostalgije do vsesplošnega zmerjanja s četniki, ustaši in komunjarami. Zadeva je tako ali tako mišljena kot maršalov osebni homepage (prispela mnenja so praviloma naslovljena z Ljubi Tito! oziroma Prokleti Tito!) in se je tako močno prijela, da je New York Times o njej objavil celostranski članek. Še danes dobi sajt povprečno dva mejla na dan.

Drugi, še aktualnejši veliki Martinov projekt se imenuje www.filmsi.net in je velikanska databaza na temo vsega, kar je povezano s slovenskim filmom. Podatke je začel zbirati že pred leti ob vpisu na akademijo, vendar jih je dostopne naredil šele leta 1999: "Nujno se mi je zdelo, da mora biti vse skupaj že od začetka videti precej resno, celo referenčno." Tu prav tako čaka na finančno podporo filmskega sklada, ki je načeloma že obljubljena, zanimivo pa je, da so s spletno stranjo praviloma zadovoljni tudi sami filmarji. Z vseh strani ga neprestano spodbujajo, naj obseg podatkov in slikovnega gradiva razširi, a za zdaj pač ni dovolj sredstev. "Ta naslov je vsekakor presegel meje garažnega projekta."

Kako vidi trenutno celotno slovensko filmsko sceno? "Zdi se mi, da se kar dogaja! Da so tista najhujša leta, ko je vse stalo na mestu, v resnici za nami. Lani se je posnelo več kot deset filmov, to je super, ta industrija mora biti neprestano v pogonu, da lahko trajno normalno funkcionira." Svoje ambicije bi opisal nekako tako, da si želi čim pogosteje opravljati svoj poklic in da bi se lahko pri tem loteval tematike, ki se ga osebno zelo dotika. Narediti namerava vse, da mu ne bi bilo treba delati filmov, ki se mu jih sploh ne bi dalo delati. "Imam srečo, da se ukvarjam tudi z računalništvom, to mi daje vedeti, da mi ne bo nikoli nič hudega. Nekje bom vedno dobil kruh. To je zelo pomembno vedeti, saj si lahko tako privoščiš luksuz, da se ti ni treba čezmerno prodajati." Kratkoročno upa predvsem na čimprejšnjo inspiracijo in realizacijo nove zamisli, da mu na naslednji projekt ne bi bilo treba čakati šest let.

Zares ne vem, ali Oda Prešernu deluje kot celota, z vso resnostjo pa lahko pričam, da deluje kot skupek fragmentov, ki mi jih je Martin pokazal na zaslonu manjše projekcijske Sonyjeve televizije v montirni sobi, naravnost imenitno. Čeprav je človek do slovenskega filma hkrati kar a priori tako prizanesljiv, kot je po drugi strani prezirljiv, sem se ob teh med seboj precej nepovezanih skečih nekajkrat zakrohotal naravnost iz srca, to pa je bistveno več, kot lahko rečem za veliko večino naše moderne filmske produkcije. Premierno bo komedija prikazana marca v Portorožu, v kinih pa jo lahko pričakujemo aprila. Če je bil France v resnici tak štoser, bi mu znala biti bržkone res všeč.

povezava