Potop v dušo

Matej je negibno ležal na gladini morja. V črni neoprenski obleki in z dolgimi plavutmi je bil podoben jegulji. Z obrazom v vodi in dihalko, edino vezjo s površjem, se je odsotno pozibaval na valovih. Umirjal se je, da bi lahko prekinil še to zadnjo vez. Nenadoma se je prelomil v pasu in zdrsnil pod vodo. S počasnimi zamahi plavuti je izginjal v modrino, vse dokler ga ni popolnoma pogoltnila črnina globin. Dolge minute sem prežala za premikom v vodnem prostranstvu. Potopil se je z enim samim vdihom zraka, a je to bolj skrbelo mene kot njega. Naposled je priplaval iz temne podlage morja, njegova podoba pa je z vsakim metrom postajala vse razločnejša. Nazaj se mu očitno ni mudilo. Na gladini je globoko vdihnil in proti meni iztegnil roko z globinomerom. 40 m je bilo dovolj za Matejev običajni trening v potapljanju na dah.

Matej Mihailovski, 23-letni Ljubljančan, je eden tistih Slovencev, ki se v vodi počuti enako dobro kot doma na kavču. Kljub svoji mladosti je inštruktor potapljanja s sistemom za avtonomno dihanje in eden najboljših slovenskih jamskih potapljačev. Po več kot petih letih potapljanja na stisnjeni zrak, z mešanicami plinov in z zapleteno tehnično opremo, se je vrnil k preprostosti - k športnemu potapljanju na dah. "Pri potapljanju na dah si popolnoma odvisen od sebe. Spodaj je voda edino, kar te obdaja, zato se ji moraš prilagoditi. Na začetku spusta plavaš navzdol, globlje pa toneš brez napora. Pri odločitvi, na kateri globini se boš ustavil, se moraš zavedati, da te najtežji del potopa šele čaka. Šele ko pričneš plavati navzgor, začutiš, koliko vode te potiska navzdol. Dosežena globina se prizna samo, če na površje prideš bister in brez znakov "sambe", kot v potapljaškem žargonu imenujemo krče, ki se pojavijo zaradi pomanjkanja kisika. Letos se mi je uspelo dvakrat potopiti pod 50 m globine, kar je zame lep uspeh," pravi Matej Mihailovski.

Junija letos se je Matej odpravil na Sardinijo, nekakšen sveti otok evropskih potapljačev na dah. Tam deluje Apnea Academy, ena najbolj uveljavljenih šol za to zvrst potapljanja. Vodi jo Umberto Pelizzari, profesionalni potapljač na dah in večkratni svetovni rekorder. Pod Pelizzarjevim nadzorom se je Matej z enim vdihom potopil 53 m globoko. Potop je opravil z nespremenljivo obtežitvijo. Dober mesec pozneje se je na otoku Vis preizkusil tudi v potopu s spremenljivo obtežitvijo. S 15 kg uteži se je ob vrvi spustil 56 m globoko, odvrgel uteži in odplaval na površje. Kljub temu da pri nas še ni uradne statistike najglobljih potopov na dah, sta oba potopa skoraj zanesljivo tudi slovenska rekorda v potopu na dah s stalno in spremenljivo obtežitvijo. Pogoj za globoke potope je vsekakor dovolj globoka voda. Že prvi rekordni potop ni mogel biti postavljen v slovenskih vodah, saj dosežena globina za 20 m presega globino slovenskega morja in za 10 m globino Bohinjskega jezera. Za naslednje globoke potope bo torej še naprej treba v globlje vode naših sosedov.

Kako to, da se kljub razvoju potapljanja s sistemi za avtonomno potapljanje ("akvalungami"), batiskafi, podmornicami in drugimi tehnološko dovršenimi napravami, ponovno obuja zanimanje za preprosto potapljanje na dah? Z zadrževanjem diha se je človek že od nekdaj podajal pod vodno gladino zaradi ribolova in nabiranja morskih bogastev ali zgolj iz radovednosti. Še danes je to za večino edini način vpogleda v pestrost podvodnega sveta. Po drugi svetovni vojni se prvič pojavljajo potapljači na dah iz športnih pobud; leta 1949 je bil uradno zabeležen prvi potop na 30 m, magična meja 100 m pa je bila med potopom s pripomočki za hiter spust in dvig presežena leta 1976. V zadnjih dveh letih se potapljanje na dah tudi pri nas pojavlja kot samostojen šport, k čemu prispeva bližina Italije, zibelke športnega potapljanja na dah.

Potapljaški refleks

Občutek svobode, ki ga potapljaču, razbremenjenem okorne opreme, odvisnem zgolj od svojih moči, ponuja potop v prvinsko okolje morskih globin, je zagotovo eden izmed razlogov za rastočo popularnost potapljanja na dah. Preprosta oprema, sestavljena iz neoprenske obleke, potapljaške maske z dihalko in plavuti, daljšimi od običajnih, je še danes osnovna oprema športnih potapljačev na dah. Tudi način potopa je ostal nespremenjen: potapljač na gladini globoko vdihne, ob navpični vrvi zaplava čim globlje in se vrne na površje. Potem ko sem opazovala elegantno silhueto potapljača v modrini brez opornih točk, lažje razumem razmišljanje Umberta Pelizzarja, ki v svoji knjigi Globoka misel pravi: "Od 0 do 100 m in še naprej strmoglavo v prepad - utrip se upočasni, telo izginja, občutki lebdijo v novih dimenzijah. Ostane samo duša. Ostane samo dolg potop v dušo, ki tam postane vesolje. ... Pogosto me sprašujejo, kaj vidim tam spodaj. Verjetno je edini možni odgovor ta, da potop na dah ne služi ogledovanju, temveč opazovanju sebe. V globinah iščem samega sebe. Potapljanje je mistično doživetje, na meji božanskega. Neskončno sem sam s seboj, pa vendar kot da bi v sebi nosil bistvo človeštva. Moja človeškost je tista, ki prestopa meje, se združuje z morjem, se potaplja v samo sebe in se ponovno najde."

Potapljanje na dah je izrazito individualen šport. Kljub temu sta tekmovalnost in želja po postavljanju rekordov med razlogi za njegovo priljubljenost. V teh prizadevanjih so pričeli potapljači za pospešitev spusta in dviga uporabljati različne pripomočke, kot so uteži in baloni. Nove tehnike potopa na dah in vse večje število potapljačev so povzročili, da rekordi, postavljeni v devetdesetih letih, niso zdržali dlje od enega leta. Konec minulega tisočletja je kronal spust na neverjetnih 150 m, začetek tega pa zaznamujejo priprave najboljših za potop na 180 m.

S stopnjevanjem globin se stopnjujejo tudi težave. Pričakovali bi, da je najtežje zadrževati dah, pa to ni res, saj trajajo najgloblji potopi le dve do tri minute. Najhujše omejitve se pojavijo zaradi fizioloških učinkov visokega pritiska, ki vlada v velikih globinah. Človeško telo je prilagojeno pritisku enega bara, kolikor znaša zračni tlak na gladini morja. Pod vodo pa se pritisk na telo vsakih 10 m globine poveča še za en bar, kar pomeni, da znaša na 100 m globine že 11 barov. Povečani pritisk povzroča težave v tistih delih telesa, ki so izpolnjeni z zrakom. Tako se pljuča v globini 100 m stisnejo na samo enajstino normalnega volumna. Za ilustracijo: pljuča odraslega človeka imajo v taki globini prostornino komaj kaj večjo od teniške žogice.

Pritisk stiska tudi bobniče v ušesih, zato mora potapljač med spustom nenehno izenačevati pritisk v notranjem delu ušesa s pritiskom vode v okolici. Izenačevati mora tudi pritisk, ki se ustvarja v potapljaški maski, polni zraka. Na ekstremnih globinah prav izenačevanje pritiska postavlja meje globinskemu potapljanju na dah. Zrak, potreben za izenačevanje, potapljač iztiska iz pljuč, kar je iz močno stisnjenih pljuč zelo težko narediti. Dihanje s pomočjo trebušne prepone pomaga le deloma. Del problema izenačevanja so rešili z nadomestitvijo maske s kontaktnimi lečami, tehnike izenačevanja pritiska v ušesih na velikih globinah so za zdaj še stvar prihodnosti.

Druga vrsta težav izhaja iz omejene količine kisika, ki ga potapljač pridobi z vdihom pred potopom. Poraba se v vodi sicer precej zmanjša, saj se pri vseh sesalcih, tako tudi pri človeku, pod vodo sproži tako imenovani "potapljaški refleks". V vodnem okolju organizem prične samodejno varčevati s kisikom, tako da preusmeri kri, bogato s kisikom, k možganom, pljučem in srcu ter upočasni delovanje organizma. Potapljači, ki so bili pod 100 m globine, ocenjujejo, da jim srce utripa le še na 7-8 sekund. Vseeno fiziologija ne more pojasniti vsega, meni Pelizzari: "Zdravniki trdijo, da je čas zadrževanja diha v vodi daljši kot na zraku, ker so le v vodi vse mišice dejansko sproščene. Toda ta razlaga zame ni dovolj prepričljiva: le kako to, da ta minimalna razlika v sproščenosti mišic tako močno vpliva na moja prizadevanja? Odgovor je v tekočini. Ko sem v vodi, se v meni dogajajo izjemne fizikalne in mentalne spremembe; ... vem, da sem človek in da moram dihati, toda preprosto ne čutim te potrebe."

Del varčevanja s kisikom, potrebnim, da se z enim vdihom plava sto in več metrov, je prepuščen potapljačem samim. Z dihalnimi tehnikami in tehnikami meditacije, znanimi iz joge, umirjajo organizem in tako zmanjšujejo porabo. "Pri potapljanju na dah sodelujeta telo in um. Pred potopom sproščam vsako mišico posebej in mislim samo na tisto, kar me čaka. Znam se popolnoma umiriti in to je moja največja prednost. Sproščenost je pomembna zato, ker tako porabiš manj kisika. Med potopom morajo biti vsi gibi racionalni, utrip umirjen, misli zbrane. Samo tako lahko dosežeš velike globine," pravi Matej Mihailovski.