Prinašajo svežino

Ko se neke nedelje petnajst minut pred osmo zvečer precej premražen privlečem na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, ni tam še tako rekoč nikogar. Počasi kapljajo na kup, nekateri zdolgočaseni, drugi tečni zaradi obveznosti v nedeljo zvečer, kaka dva sta dobre volje. Ko se jih nabere vseh dvanajst, se odkašljam, da bi vsem skupaj nekaj povedal. Nič, čebljajo naprej. Khm, khm in še enkrat khm. Nič. "Hej!" se zaderem in - to mi kupi trenutek pozornosti. Dobro. Razdelim jih v skupinice po štiri, naročim ob različnih časih na kavo in pogovor ter zadovoljen odidem, misleč, da sem se vse dogovoril. Kako iluzorno.

Prva opazna skupna lastnost študentov letošnjega diplomskega četrtega letnika ljubljanske AGRFT je to, da nimajo časa. Nikoli. "Še dela, ki jih igramo, je treba izbirati tako, da ne zahtevajo ves čas desetih ljudi na odru. Ker potem sploh nikoli ne moreš imeti vaje," pove Andreja Kovač, ena od dveh študentov gledališke režije. Andreja je Štajerka iz okolice Maribora, lani je režirala Nevarna razmerja, leto pred tem polovico Arcadie, letos pa se je spravila na Lulu, prvo diplomsko predstavo letnika. Urejeno dekle ima poleg režijskih še producentska znanja - Nevarna razmerja so nastala v koprodukciji s SNG Maribor, ustvarja pa tudi na radijskih valovih. Ambiciozna režiserka si je za diplomsko delo izbrala dokaj težko predstavo, ampak "ni hude panike. Na akademiji imaš vsaj šanse, da delaš." No, tudi po šolanju, pravi, najbrž ne bo tako težko. "Lažje je, če nisi iz Ljubljane. Z lokalnimi teatri si načeloma v boljših odnosih, če si od tam okoli." Sama se že dogovarja za projekte, saj je treba v teatru "stvari planirati kaki dve leti vnaprej".

Drugi režiser - ta se za letošnje delo še ni odločil - je Ljubljančan Jaka Ivanc. Po Arcadii je lani režiral Kralja Leara, krivca nedeljske obnovitvene vaje, ki bo v kratkem stopil na oder v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja. Zagoreli mladenič je strasten jadralec in stvari rad jemlje "na izi. Do gledališča moraš imeti distanco." Sicer padeš v kolesje in se izneveriš samemu sebi. To distanco, se mu zdi, akademija nekako omogoča. "Imaš štiri leta časa, da nekaj dobiš iz sebe. Poskusiš, in tudi če je slabo, lahko popraviš, greš naprej." Potem je vse drugače, moraš nekako živeti. Prav zaradi tega Jaka gledališča ne namerava početi za ljubi kruhek. "Gušt je, ne bi pa tako živel."

Lajf

Drugače gleda na stvar Gašper Jarni. "Pojem, igram, patim," pravi. Cinični gospodič se z igralstvom ne ukvarja zgolj na akademiji, ampak tudi bolj na splošno - vidimo ga na malih zaslonih v slovenskih nadaljevankah, filmih, pa tudi na različnih odrih. "Živeti je treba," pove, "z veseljem delam budalo iz sebe, če mi za to plačajo." Vseeno ima raje zanimive vloge. V Learu je bil na primer sam Lear, pevski talent pa s pridom izrablja v lutkovni predstavi Podvodni mož. Kljub nabitemu urniku, kadar le more, zbeži v rodno Kočevje in med zelenje Roga. "To je najbrž zato, ker se še vedno nisem sprijaznil s tem, da sem igralec." Biti igralec je namreč, tako pravijo vsi moji sogovorniki, napeto in naporno. "Glede tega je akademija dober uvod v kasnejše delo." Pa še listek dobiš na koncu ter "obrtno znanje in kakšno šanso več na avdicijah".

"To s šansami drži," pravi Sabina Kogovšek, odločna mladenka iz Gorenjske, ki v prostem času in za denar pogosto snema reklame, saj "imaš poleg AGRFT čas samo še za službo z zelo prilagodljivim delovnim časom". Pred vpisom na akademijo je imela možnost izkusiti študij slavistike na filozofski fakulteti in z njim študentsko življenje. "Čisto drugače je. Tu ves dan vadimo." Za to potrebuješ tudi precej motivacije. "Enkrat v drugem letniku sem šla proti domu, spomladi, in sem gledala študente v Rožni, kako sedijo na travniku in pijejo pivo. Malo sem se zamislila." Takšno ležernost si lahko na akademiji bolj redko privoščiš. Tudi s počitnicami ni nič - "sezona se nikoli ne neha". Sabina se je med počitnicami pripravljala za otroško predstavo, ki je bila pred kratkim premierno uprizorjena na Ptuju, igra pa še v Godotu v ljubljanski Drami. Vseeno je "akademija najboljše, kar se ti lahko zgodi, če hočeš igrati. Prideš v stik z mojstri, z gledališko elito. Ko stopiš na akademijo, si že v gledališkem svetu." Ko se zagledaš na seznamu sprejetih, je to "čista ekstaza". Če pa kasneje nastanejo težave, je v stavbi akademije tudi - psihiatrična ordinacija.

"Pa nekdo je na vrhu umrl. Zdaj je stanovanje zapečateno, ampak če je vroče, se voha," mi pove Blaž Valič. Zbrani Ljubljančan je šel na akademijo predvsem, "da bi preizkusil samega sebe". Dobil je več, kot je pričakoval: "Ves dan si prisoten in delaš, živiš z vsemi tam. Vadiš samozavest in sproščenost." In vztrajnost. "Igralstvo je tek na dolge proge - delaš, delaš, se razvijaš in potem nekaj pride."

Delo

"Komaj čakam, da pride konec, a ne vem, kako se bom takrat počutil," pravi Gorazd Žilavec. Zabavni Prekmurec je pred vpisom na akademijo svoje telo razvijal na difu. A sem spada še duh - "Akademija dela celega človeka." Kot vsi drugi je tudi on začel učno pot poln pričakovanj. Ta so se izpolnila le delno: "Je pa ni. Glede ustvarjalnosti se včasih počutim nekoliko utesnjeno. Ko moraš na primer kozarec dvigniti in izpiti pijačo točno takrat in točno tako, kot hoče režiser ... Moral bi dobiti možnost, da bi poskusil po svoje." Gorazd želi biti igralec, a predvsem - komik. "To me veseli." Večina vlog, ki jih je odigral v produkcijah akademije, je takšnih, v komični predstavi zdaj sodeluje tudi z gledališčem v Murski Soboti. "Moti me samo še to, da se na akademiji navadiš delati le z enim ali dvema režiserjema. Potem ko zamenjaš režiserja, se moraš nekatere stvari učiti znova." A po svoje je igralsko življenje tako ali tako vedno učenje znova. "Ko stopiš iz faksa, je delovnega dne konec, lahko razmišljaš o drugih stvareh. Pri AGRFT pa, ko stopiš skozi vrata, šele začneš razmišljati o tem, kaj boš jutri." Če hočeš biti noter, moraš biti noter ves čas, biti moraš zagrizen. "Jaz sem zagrizen."

Tudi Jan Bučar je zagrizen: "Letos bo sploh treba zagrabiti, ker je potem konec." Dobrovoljni mladenič iz Ljubljane, znan tudi iz televizijskih reklam, sicer dvomi, da se bo v življenju ukvarjal samo z igralstvom, a dokler je tu, dela. "Moram. Akademija ti znanja ne vliva, sam iščeš svojo pot." No, pot je Jan očitno našel, pred akademijo, pravi, "nisem delal nič". Zdaj je drugače, delo se najde: "Akademija ima monopol nad gledališkim prostorom, a za nas je to v redu." Poleg produkcij akademije nastopa še v Cyranoju, skupaj z večino letnika.

Tudi Dunja Zupanec je v gledališču našla svojo pot, čeprav misli dokončati še zadnji letnik študija kulturologije. "Po akademiji ne bom čakala križem rok, da pade kakšna šansa." Prikupna Mariborčanka se v življenju ukvarja z marsičim, predvsem pa z gledališčem. Za to se ji zdi akademija nujna, saj razne neodvisne šole "niso to. Tu delaš s profesionalci, urnik je veliko bolj napet in vsak, ki je sprejet, lahko dela. Dobiš pa toliko, kolikor daš." V vsakem poklicu so neka pravila, neka nujna znanja, pravi, in "na akademiji dobiš vse, kar potrebuješ. Predvsem pa prakso - prakso dela in vsega, kar spada zraven." Zraven pa spada predvsem - družba. Cela skupina, dvanajst ljudi, se že tri leta skoraj vsak dan gleda po nekaj ur. "Precej smo si različni, pa se vseeno zelo poznamo med sabo. Vidiš, kdaj je kdo slabe volje, ampak delati je treba. Potem malo paziš, komu kaj rečeš, saj se precej hitro zgodi, da dobiš namesto odgovora - fak of."

Ego

"Predvsem imamo vsi velik ego," pove Jure Zrnec, "sicer smo si precej različni. Prihajamo iz vseh koncev Slovenije, iz različnih okolij." Postavni mladec prihaja iz Dolenjske, pred prihodom na akademijo pa se je učil za oblikovalca. Igralstvo je spoznal kot "lep, a težek poklic. Ne smeš vsega jemati resno, potem si za psihiatrijo." Treba je sodelovati, "teater delamo skupaj. Na začetku smo se precej družili, zdaj pa vsako leto manj. Med ljudi pridejo stvari, nabirajo se. Potem ni več tiste evforije." Vseeno delujejo na odru kot uigrana skupina. "Saj tudi smo, ko je treba, potegnemo skupaj." Juretu se zdijo igralci nekakšni "sezonski delavci. Sezonski socialni delavci, treba je vzdrževati neki odnos."

In to čeprav je "gledališče surova zadeva", pravi Vlado Vlaškalič. "A na odru ni zamer. Nekako je svet prostor, stvar mora delovati. Zato nesoglasja pustimo v zakulisju." Pomenljivo kimajoči Prekmurec je študij začel kot filozof. Temu primerno metaforičen je njegov pogled na delo samo: "Vse to je vrtec, mala šola. Ko je konec, šele resno začneš. Potem moraš izbirati med tem, da počneš nekaj na silo, ali da si brez denarja. Nekje vmes, se mi zdi, je prava pot." Vlado prav tako sodeluje z gledališčem v Murski Soboti, "potrebuješ izkušnje zunaj akademije. Tudi zaradi dela z drugimi ljudmi. Sošolcev se v štirih letih nekako navadiš, ampak potem je manj kemije."

Iz precej samosvojih posameznikov sestavljena skupina, se zdi, ves čas nekako lovi ravnotežje med "kemijo" in "razprtijo", v obraz si povejo marsikaj, kar na prvi pogled lahko deluje zelo grobo, a je v bistvu varnostni ventil. Jan pravi, da so "individualisti, a tolerantni. Moramo biti. Ko je treba, stopimo skupaj in stisnemo zobe." In zobe je treba stiskati, "tudi prostorska stiska akademije ima svoj čar," pove Sabina, "če je treba, delamo v kadilnici, neki čar je v tej štali, tej zmedi." Vse je stvar "ambicije in zaupanja. Prvega imamo vsi dovolj, drugo si nabiramo."

Razvoj

Nabirati pa je treba še marsikaj: znanje, izkušnje, samopodobo. Alida Bevk, Ljubljančanka napol madžarskega rodu, pravi, da je postopek učenja na akademiji tak, da te "najprej razsujejo. Zjebejo v nulo. Potem pa gradiš." Resna mladenka očitno gradi uspešno, med drugim je igrala v nekem madžarskem filmu, v Lulu jo čaka glavna vloga - Lulu. V treh letih se zgodi "marsikaj, nastopijo tudi krize. Občutek pade, preveč se ukvarjaš s tem, kaj se dogaja v zakulisju, zgubiš distanco. Ampak čez to moraš splezati."

Tudi Ana Rutar, rdečelas deklič iz Ljubljane, je šla na akademijo "razvijat samo sebe". Na tem področju so se ji pričakovanja izpolnila, glede igre manj. "Imam ambicije, po akademiji bi vlogo sprejela takoj, vendar tega najbrž ne bi počela vse življenje." Študirati namerava še kaj, najbrž na filozofski fakulteti. Pravi, da se je naučila "discipline. Eno stvar delati tudi pet, šest ur. Pa čeprav je petnajstminutni prizor." Pridobila si je samozavest: "Mislim, da nismo skupina. Smo samo kup posameznikov, individualistov, ki delajo skupaj, ker morajo."

Osebni razvoj je, se zdi, precej pomemben člen življenja z akademijo. To je razumljivo, če upoštevamo, da drugače kot na drugih fakultetah na akademiji takoj začneš praktično delo, po svoje te silijo, da delaš to, kar si želiš. Ne sliši se slabo. Vendar "pa se včasih vprašaš, ali je to res to. V bistvu je nekaj narobe s tabo, ravno če se tega nikoli ne vprašaš," pove Jure.

"Emocionalno življenje igralca, njegov razvoj je njegov zaklad, materija, s katero dela," meni Dušan Jovanovič, letos edini mentor letnika, "v tem zorijo, to je osnova." In razvoj, pravi, "ni nikoli končan proces. Nekateri eksplodirajo šele po akademiji, drugi nehajo, ljudje se spreminjajo." Vendar je očitno nad svojim letnikom kar precej navdušen, saj je skoraj vse študente vključil v predstavo Cyrano de Bergerac v MGL-ju. "Prav gotovo je zanimiv letnik. Vsak letnik je drugačen, vse je odvisno od kemije, količine energije, nadarjenosti, medsebojnih odnosov, ljubezni, če hočeš." Zdi se mu, da je ljubezni med sošolci vseeno kar dovolj: "Ansambel se je naredil, tako mora biti. Obstaja neka medsebojna diskusija, izmenjava idej." Po treh letih študente "dobro poznam, čeprav si včasih želim še večje odprtosti, podreti je treba še več blokad". Brez nadobudnih študentov, pravi, bi Cyranoja sploh ne bilo. "Mladi so, nadarjeni, polni energije. Prinašajo svežino."

povezava