Tega vam nisem jaz povedala

Prav ste prebrali. Monospolno gledališče. In s foto Krajncem sva dolgo tuhtala, kaj natančno naj bi ime pomenilo. Zato takoj razčistimo. Monospolno gledališče sta Irena Duša in Nataša Jereb. Prva je književna prevajalka in scenaristka, druga študentka filozofije in književnosti. Skupaj sta tandem. In trenutno je pred njima premiera njune tretje gledališke predstave - Tega ti nisem jaz povedala. Spet sta jo naredili sami. Vse, od scenarija do režije in igre. Dopolnjujeta se pač, tako pri delu kot v pogovoru. "Daj, še ti kaj povej, Nataša, ti raje filozofiraš, jaz sem pa bolj rezime," je nekje na sredini pogovora razkrila svetlolasa in nekoliko bolj zgovorna polovica dueta Irena.

Odgovor se je zdel na dlani. Gledališče je verjetno 'monospolno' zato, ker v predstavah ne nastopajo moški. Ali ne? "Sploh ne. Marsikdo bi lahko pomislil, da je najino gledališče monospolno, ker so v njem samo osebe enega spola. To je pa večina srednješolskih predstav tako ali tako," je najino, očitno napačno razmišljanje, v kali zatrla Irena. Imela je poanto, v marsikateri osnovnošolski ali srednješolski predstavi je kako dekle 'silom prilike', ker so fantje preveč sramežljivi ali pa se jim preprosto ne da, prisiljeno igrati denimo tebanskega starca. In obratno, kako grajsko gospodično mora včasih odigrati ravno največji frajer na šoli. "Tukaj pa gre za monospolno gledališče, kakršnega delava midve." V čem sta torej tako drugačni? Obdelujeta medosebne odnose. A med puncama.

"Slučajno sva začeli delati 'lezbične' predstave. Pa jim nisva hoteli reči lezbične, ker so si ljudje predstavljali neki porno žur, erotični šov, kar pa najine predstave res niso. Meni je žal, da te kdo pride gledat s tem predsodkom," razloži Irena. Zato sta igre poimenovali Monospolno gledališče. Torej 'monospolno' kot samo za ženske? Ali še ožje, zgolj za lezbijke? "Kje pa!" Resda se ukvarjata s feminističnimi idejami in obračunavata z življenjskimi klišeji. "To je tisto, kar ljudje potem dostikrat interpretirajo kot lezbično, v bistvu pa nisva pretirani feministki. Nekatere stvari v življenju so pač precej absurdne, recimo predstava klasične ženske, kakršna bi morala biti. Ne moreš drugače, kot da se iz tega ne bi delal norca. In to počneva," pravi Irena. Tako sta razvili smer, ki je samo njuna. To pa zato, ker, kot pravita, izhaja iz njunega backgrounda.

Nataša, temnolasa polovica, ki je vmes prihitela s treninga plesa, katerega se je lotila po štirih letih premora, temu doda: "Nočeva se popredalčkati. Point najinih predstav je ravno v tem, da je čisto vseeno, če si straight ali lezbijka ali gej. Če bi naju označili za lezbično gledališče, bi namen predstav v osnovi podrli. Zanima naju, kaj so odnosi in kakšni so kvalitetni odnosi." Kaj lahko potemtakem pričakujemo na njunih predstavah? "Prav vse, bejba lahko izgubi službo, lahko ji umre foter, lahko jo povozi avto, lahko se skrega ... To se lahko zgodi komurkoli."

Igra

Spoznali sta se pred leti v Teatru Gromki. Tam je Irena igrala, Nataša pa je plesala. Moči pa sta prvič združili, ko so prireditelji prvega festivala Rdeče zore žensko ekipo Teatra Gromki prosili, naj zanje naredi skeč. "Takrat smo bile to jaz, Nataša in Jana Menger, ki je tudi plesalka. Jana je bila zasedena, zato sva skeč naredili sami. In je bil kar lušten," se spominja Irena. Potem sta ga spilili, podaljšali in nastala je predstava Ne bom več krvavela. Njuna prva. O dveh dekletih, ki se imata po petih letih čez glavo. Je bila uspešna? "Kar. Gledali moraš razmere Teatra Gromki v tistem času. Prej so se delale le predstave, ki so bile enkratne, Tajne lože živih, to pa je bila šele njihova druga predstava, pri kateri so se delale ponovitve." Velikokrat tudi izven Ljubljane.

Naslednje leto sta se odločili narediti novo predstavo. Nekakšno predzgodbo prvi. Zato sta šli pet let nazaj, na začetek odnosa, in se na odru prvič srečali. Občinstvo je končno izvedelo imeni njunih likov, rodili sta se Debbie in Dallas. "V prvi predstavi, Ne bom več krvavela, sva punci, ki sta skupaj pet let in gresta narazen. Nimava imen, kličeva se Prasica in Koza, tu ni več nikakršne nežnosti. V Debbie da dol Dallas pa se šele spoznava." In čisto mimogrede, zakaj že ime spominja na naslov porno filma? "Ker od tam tudi je." Slovensko različico imena je Irena skovala med študijem prevajalstva. Ko so na nekem predavanju skušali Debbie Does Dallas prevesti tako, da bi ohranili vse črke D, prave ideje ni in ni bilo. Pa je kasneje ugotovila, da je problem rešljiv, samo še en D mora dodati. Sta z imenom morda privabili kaj več gledalcev kot sicer? "Ne vem, če privabi več ljudi, pa jaz filma tudi nisem še videla," mi odvrne Nataša, "sva ga pa imeli namen skupinsko zavrteti po premieri." Čeprav ga nista, Natašo na Metelkovi že lep čas kličejo Debbie.

V najnovejši predstavi, Tega ti nisem jaz povedala, s katero štartata 15. maja v ŠKUC-u, se vračata Debbie in Dallas. Vendar v čisto drugačni zgodbi. V kakšni? "Ful so naju iritirale te fore, ko se da vsak psihični feler popraviti v dveh dneh, pač kupiš knjigo ali pa greš na tečaj, se daš hipnotizirat in si uau super." Sindrom Bridget Jones in njenih priročnikov za samopomoč. Nataša pristavi: "Da se poklepaš, tako kot avto." "Tako ja, ena tabletka in si zdrav." Kljub obljubljenim psihoanalitičnim elementom pa se tudi tokrat ne bosta izognili improvizaciji, na kateri običajno sloni četrtina predstave. To pa zato, da jima ni dolgčas in da ne "drajsata po odru" vedno istega.

Lani sta bili izmed štiridesetih amaterskih gledaliških skupin izbrani med sedem tistih, ki so udeležile Linhartovega srečanja. Se pravi, da je odziv kritikov dober ... "Jaz mislim, da oni niso čisto štekali, za kaj gre," je realnejša Irena. Režiserju, s katerim sta sodelovali, namreč ni bila všeč ravno njuna improvizacija. "Nonstop nama je razlagal, da nisva uporabili telefona, ki je bil na sceni. Eno uro sva mu skušali dopovedati, da telefon na sceni ni zato, da bi bil uporabljen, ker imava poleg njega še milijon stvari za improvizacijo. Pa je rekel, da ni tako, da mora biti vedno isto." Povabila sta bili zelo veseli, a ostal je grenak priokus.

Januarja sta se odločili za radikalno spremembo; Teater Gromki sta pustili za seboj. Sklenili sta, da je bolje, da ne stojita za njegovim imenom, če ne delata zanj in če ime ne dela zanju. "Skupaj delava že tri leta, ko omeniš Teater Gromki, pa vsi rečejo, aha, Andrej Morovič. Kar je sicer super za Teater Gromki, za naju pa ni tako dobro. Kar se Ljubljane tiče, sva zdaj v ŠKUC-u, z njimi sva se zmenili prek ŠKUC LL-a in prostor je super."

Občinstvo

Sprejme pa le 45 ljudi. Sicer pa, koga sploh najdemo med obiskovalci njunega teatra? "Veva za par lezbijk, ki so naju pohvalile, one so se res ful našle notri. Čeprav to ni bil osnovni namen, ciljna publika so vsi ljudje. Vendar mogoče ženske bolj zaštekajo poanto." Saj res, kaj pa na vse skupaj pravijo moški? Doslej uradnih pritožb še ni bilo. "Tudi ko gre za kak kvazi napad na moške v predstavi, je tako absurdno narejen, da dvomim, da se je kdo počutil ogroženega zaradi tega," je prepričana Irena. Čisto možno pa je, kot meni Nataša, da se moški s temami preprosto ne identificirajo: "Mogoče ženska prepozna v predstavi svojo travmo, moški pa medtem vidi svojo punco, ki rabi tri ure, da se obleče, preden gre ven."

Za žensko konkurenco na slovenskih tleh še nista slišali oziroma je ne poznata. Kdo pa bi bil lahko moška verzija Monospolnega gledališča? "Ja, v Sloveniji obstaja, v KUD Alma Karlin so naredili eno predstavo. Če gledaš tako, da nastopajo samo moški in si od daleč ali od blizu izberejo homoseksualno tematiko, to obstaja. To so delali v Celju. Mislim pa, da so moška verzija bolj Sestre, ha ha ... A so oni?" vpraša Irena drugo polovico. A Nataše ne prepriča: "Tudi ne, kar delava midve, je čisto drugače. Sami delava vse. Poleg tega sva si pa naredili kvadratek, da sva Monospolno gledališče. V tem smislu ni trenutno nikogar v Sloveniji, da bi imel prav svoje gledališko polje. Ali pa midve ne veva za njih." Zagotovo pa imajo kaj podobnega v tujini. Ravno zadnjič sta slišali, da bodo na festivalu, ki bo med 21. in 26. majem v Zagrebu, nastopale punce iz bivše Jugoslavije, ki delajo podobno kot onidve. "Ne poznava jih. Poudariti je treba tudi, da sva midve štartali zelo iz sebe. To je pač najin teater."

Čeprav je njun, pa sta odprti za nove sodelavce. Ne nujno igralce, si pa zelo želita, da bi še kdo prišel. Nedavno sta recimo našli kostumografinjo. "Če bi srečali nekoga, ki bi hotel z nama delati, in bi midve v njemu videli potencial, ki bi z nama klapal, in bi se nama zdelo, da lahko trije naredimo boljše, ne vidiva problema." In pozor, tudi fantje pridejo v poštev. "Na oder bi ga sicer težko vzeli. Problem amaterskega gledališča je, da več, ko jih je, težje je delati. Zato je fajn, da sva dve. Ker skupaj živiva, ni problema, zjutraj se vse zmeniva."

Sicer pa so njuni dnevi nabiti, Natašin s faksom, plesom in triletno hčerko, Irenin s prevajanjem, nazadnje je prevedla Bogosianovo Tako je to v Ameriki, piše pa tudi scenarije za nacionalkino oddajo Štafeta mladosti. V slednji tudi Nataša kaj odigra, Irena pa se je medtem preizkusila v "njeni" panogi, plesu. "V prvi predstavi sva imeli koreografijo in se je Irena zelo dobro odrezala ..." jo pohvali mojstrica. "Ja, čeprav sem baje čisti hlod ... Veš, kaj je meni blazno fajn, ravno to, da imava midve različno ozadje. Jaz hočem, da je vse logično, da ima smisel, da je jasno. Nataša pa da zadevi globlji pomen. Jaz je dostikrat ne štekam čisto, samo če dovolj dolgo vztrajaš, vse zastopiš. Pa še ful dobra je postala v verbalnem delu. Ko sva začeli, sem bila jaz čisto verbalna, Nataša pa čisto gibalna." In slednji je bilo menda celo tako hudo in grozno, da ni znala povedati enega samega stavka. Pa zdaj, pred tretjo premiero? "Zdaj pa včasih noče več utihniti ... ha ha."