Ljubezen in pozitivna prizma

Navkljub Janjini mladosti je minilo že kar nekaj let, odkar je "pri petih ali šestih letih" pričela spoznavati gledališče s sestrično, ki je dolga leta igrala v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Tam, v zaodrju "gledališča, ki je bilo kot čarobna škatla," jo je fascinirala režija, navduševala pa igra. Posledično je še sredi najstniških let "mislila, da bom igralka ali modna oblikovalka". Igrala je v nekaj srednješolskih predstavah in občutki so bili "kar v redu". Po družboslovni gimnaziji je odšla na sprejemni izpit na ljubljansko AGRFT, smer igralstvo.

Zavrnitev pri nekaterih ljudeh povzroči usahnitev ambicij, vendar Janja ni tovrstna tipica. Njena širina jo v takšnih trenutkih požene naprej na kakšnem drugem polju, takrat je bilo to modno kreatorstvo. Prvo modno revijo je naredila takoj po srednji šoli, njen zagon pa jo je pripeljal na Dunaj. Sprejemni za modno oblikovanje. "Skice za sprejemne so bile kostumi za modno revijo, s seboj pa sem prinesla fotografije in kratek videospot s svoje revije, ki sem ga sama tudi zrežirala." Tako v njeno kreativno življenje vstopi danes glavna okupacija punce, ki so jo na dan sprejemcev v avstrijski prestolnici debelo gledali. Povedali so ji, da je končni projekt v tej šoli modna revija, in jo dobrohotno povprašali, kaj ona, ki jo je že naredila in pravzaprav dela kostumografijo, išče pri njih. Tudi sama ni poznala odgovora, saj se je v tistem obdobju "zelo iskala". Film in vse okoli njega pa jo je privlačilo toliko, da je istega leta, leta 1993, odšla še na ene sprejemne in končno dobila v roke prvi indeks. Zagrebška Akademija dramskih umetnosti (ADU), smer filmska in TV-režija.

V letu, ko je bila mlada država zapletena v vojno na svojem ozemlju in v Bosni, so bili do nje "nekako dobri, ker sem bila punca". Toda naboj proti vsemu nehrvaškemu je prežel tudi njene predavatelje. "Govorili so povsem omejene in negativne reči, tako da je bilo nevzdržno." V njenem primeru to pomeni, da je zaradi svojih vrednot pogosto prihajala v spore s profesorji. "Za umetnost ni meja, umetnik pa je v službi nečesa višjega, kot je politika ali država." Njen odhod iz Zagreba je bil posledica tragičnega dogodka, s katerim je bil povezan njen faks. Dan po prvomajskih praznikih se je Janja še vedno obirala v Mariboru. "Okoli kosila vklopim TV in pri poročilih vidim, da je ADU bombardirana," spregovori z resnim obrazom, "moji profesorji pa tekajo okrog ambulantnega vozila." Kasneje se je izkazalo, da je bil v njem njen sošolec, ki je zamujal na predavanja. Šrapnel ga je zadel pred akademijo, v bolnišnici pa je kmalu umrl. "Takrat mi je bilo dovolj Zagreba in študija med vojno!"

Naslednja šola bi bila lahko znova AGRFT, le spremenjena smer. Janja ni niti poskusila, "ker pri nas obstaja samo študij režije. Režiser pa ni ta, ki bi s čarobno palico naredil film, ampak za to potrebuje zelo dobro ekipo: kamermana, zvokarja, montažerja." Ker pri nas ni teh študijev, si vezan na profesionalce, "ne pa na študente, ki snemajo z ljubeznijo in zanosom". Na prijateljičin predlog je pripravljen scenarij in narejen film poslala na četrto fakulteto. Povabili so jo na sprejemni izpit in sprejeli na slovito praško FAMU, kjer za študijsko smer režije izberejo pet kandidatov na leto. Janji je med snemanjem in montiranjem dokumentarnega filma za slovensko nacionalko tisto poletje zmanjkalo časa, da bi se naučila osnov češčine. "Na začetku sem se pogovarjala v angleščini, nemščini in s pantomimo. Že po pol leta pa so sledili prvi izpiti v češčini, zato sem se bila prisiljena naučiti jezika." Šola ima k sreči dober spoznavni kamp; daleč ven iz mesta, kjer posnameš prvi kratki filmček z ekipo. Da se spoznaš in vidiš, s kom lažje delaš in s katero ekipo ti uspe ustvariti svojo vizijo. Janji je uspelo tudi dobiti denar za polovico šolnine, ki znaša pet tisoč ameriških zelencev (prodala je avto), in zaživela je v novem okolju. Praga je bila "odprto mesto, polno tujcev. Morda so malce bolj zadržani domačini, še posebej do temperamentnih ljudi." Tako so bili nekoliko osupli, ko so mislili, da Janja nanje kriči, v svoji percepciji pa je zgolj govorila malce bolj energično. Navzlic tem manjšim zapletom se je počasi poglobila v študij režije.

Sam proces učenja režije se je v prvih dveh semestrih pričel s kratkimi šolskimi vajami, Janja pa je med eno posnela ekskluzivno reportažno gradivo, ki so ga predvajali na češki nacionalni televiziji. Za šolnino drugega letnika so starši vzeli posojilo in Janja je počasi spoznavala glavno prednost češke šole: "Naučili so me dati v film sebe in vizualizirati to, kar nosim v sebi. Vsaj pri meni so podkrepili lastno ustvarjalnost." Kot največjo prednost študijskih procesov poudarja odnos s profesorji, ki je "oseben in prijateljski. Učijo te na lastnih napakah in tega jim ni nerodno povedati." V tretjem letniku je bil posnet kratki igrani film f. F je nastal kot "odziv na rušenje ideala o neskončni ljubezni z eno osebo. Naenkrat dojameš, da si v velikem mestu obkrožen s številnimi ljudmi, v sebi pa si osamljen še bolj kot v majhnem mestu. Počasi izgubljaš vero vase, v svoje življenje in ideale." Končno spoznanje pa je, da ljubezen vendarle obstaja. "Nazadnje ugotoviš, da je vse v tvoji glavi in da si toliko srečen, kolikor si dovoliš. Svet okrog sebe vidiš skozi pozitivno prizmo samo, če to hočeš." Vmes se v dvajsetih minutah zavrti zgodba dekleta iz nekdanje Juge in njene prijateljice (upodobili sta ju Lucija Šerbedžija in Ksenija Mišič), ki skozi žurke, droge in moške pozabljata na preteklost, iščeta sebe, ena pa najde ljubezen. Odzivi so bili različni, "večinoma dobri. Res pa je, da so ljudje po projekcijah znali biti malo šokirani." Film je bil narejen za prvostopenjsko diplomo, od premiere je že obiskal festivale v Cannesu (kot reprezentativni film FAMU), Buenos Airesu, Edinburghu in Londonu, leta 1999 pa je za scenarij prejela nagrado češkega literarnega sklada. "Dobila sem jo tik pred božičem, tako da je prišlo povsem prav za darila." Poleg tega, da je f dobil dobre kritike, je bil všečen tudi njeni šoli, saj so Janjo v njeni generaciji prvo izbrali za nadaljevanje študija. "V prvih treh letih študiraš za prvo diplomo, bachelor's degree. Nato jih nekaj, recimo tri, vzamejo še za dve leti, do master's degree, drugi pa diplomirajo scenarij." Izbranim šola pomaga, da posnamejo celovečerni film. Do njega pa mineta dve leti študija, ampak Janja se vsaj toliko časa ubada s svojimi filmi. "Najmanj leto do dve. Ideje in misli se zapišejo in predstavijo, nato pa sledijo faze. Do filma je dolga pot."

Zadnje velja tudi za njen dokumentarec o Titu, saj ga je delala skoraj štiri leta. V tem času je govorila z osebjem "sina vseh jugoslovanskih narodov" o njegovem osebnem življenju. "V času, ko sem začela pripravljati Tita, so nanj večinoma gledali samo negativno. Prepričana sem, da nihče na tem planetu ni samo dober ali slab." Pravi, da ni želela biti sodnik, ampak ga samo razumeti. Na snemalnih lokacijah v Leskovcu, Beogradu, Osijeku in na Brionih je "iskala, kaj se skriva za njegovo osebnostjo". Ni želela biti sodnik, "ker sodi življenje samo. Pozneje me je precej ljudi v tujini spraševalo, kako sem lahko diktatorja prikazala kot tako pozitivnega." Gre bolj za odsev njegovih bližnjih in njegovega življenja, ki ga je - kot ugotavlja po koncu ustvarjanja - "imel rad in ga je gledal skozi pozitivno prizmo". Sicer pa meni, da je bil "preprost človek s prirojenim šarmom, ki je vedel, kaj hoče". O njegovi preproščini govori stavek, ki ga ni bilo v filmu, izvira pa iz časa, ko je obiskal Francijo. Svojim kuharjem je potožil: "Pripravite mi sarme ali pa zapuščam Francijo. Sedaj se dogovorite!" Tito je zbudil še večje zanimanje kot f, predvajali pa so ga na slovenski, hrvaški in češki nacionalni televiziji. Ter na novem ducatu festivalov.

Ko film prepusti distribuciji, vseeno ne izgubi stika z njim. "Oba živa filma, Tito in f, potujeta po festivalih in nenehno je treba skrbeti zanju." Ob študiju in delu ima zelo malo prostega časa, "in ko ga imaš, se ti utrga". Zato letos želi spremeniti nekaj stvari v svojem življenju, "se posvetiti sebi". Glede na delovni koledar pa bo to malce težje, saj sedaj že tečejo priprave na diplomski film Angeli?, ki ga bo predvidoma snemala to poletje v Pragi. Drugače od dosedanjih bo šlo za celovečerni izdelek (o življenju treh prijateljic in iskanju odgovora na vprašanje, ali ljubezen obstaja), "tako da zahteva ogromno več dela". Sicer pa se je z leti spremenila v človeka, ki niti ne zdrži (pre)več dolgo v enem kraju. "Zelo rada sem med obema državama, da se lahko vračam ali odhajam. Zmeraj se na novo zaljubim v Slovenijo in Prago znova vidim kot pravljično mesto. Pa: ko te ljudje dolgo ne vidijo, te imajo raje." Sredi dela je tudi z diplomsko nalogo o švedskem režiserju Ingmarju Bergmanu. Janjo zanimajo "avtobiografske stvari v filmih velikih režiserjev" kot pri Federicu Felliniju, Akiru Kurosawi ali Bergmanu. Če bi hotela obdelati vse tri velikane, bi bilo gradiva dovolj za doktorsko nalogo, ne zgolj za magisterij; zategadelj le Šved. "Zanj sem se odločila, ker mi je najbolj neznan in tuj; pa vseeno všečen. Na svet pa ne gledam skozi njegove oči, preveč depresiven je zame. Zanima me, zakaj."

"Po filmu Angeli? bom šele videla, kaj se bo razvilo," neobremenjeno zre v prihodnost. Film je sočasno umetnost in posel, kako torej združiš obe polji? Janja pravi, da poslovna stran ne pomeni križanja, ampak bolj vzporedno plat. Filma, navsezadnje, niti ne vidi kot posel, ampak kot "veliko željo, ki mi jo pomagajo uresničiti dobri posamezniki. Imela sem srečo, da mi je nekaj pomembnih ljudi pomagalo. Hvaležna pa sem tudi tistim, ki so me izigrali, saj sem se na svojih napakah veliko naučila." Bolj ali manj je vse do sedaj delala zastonj (beri za stroške) in za dušo, "saj je edino tako moč narediti kaj dobrega". In kaj je zanjo potemtakem filmski uspeh? "Da s svojimi deli navdihnem ljudi, da tudi sami kreirajo in razmišljajo. Umetnost je življenje samo in vsakdo je lahko umetnik svojih misli, ki jih kreativno izraža svetu." Njena skoraj neomajna vera v pozitivnost pri ljudeh, ki jo v živo nehote zbuja s simpatičnim nasmehom, pa potrdi njeno skorajda željo: "Ljubo mi je odpirati pozitivna vrata." Tako gledalcem kot sebi. In ko je razlagala o Titovi pozitivni prizmi in ljubezni do življenja, je pravzaprav ubesedila to, kar poznajo njeni prijatelji pri njej.