Roke in naključja

V življenju se mu dogajajo sama naključja. Prvi fotoaparat je kupil novembra 1997. Šel je k prijateljem, da so mu razložili, kako naj ga uporablja, ker je bil popoln začetnik. Učil se je sproti. Njegovo življenje so bila vedno potovanja. Pri šestnajstih je šel prvič sam na potovanje. V London, ne da bi sploh vedel, kam gre, s 70 funti v žepu. "Noro srečo sem imel. Na letalu sem srečal prijatelja, tako da sem prespal pri njem, potem pa so mi zrihtali neki poceni balkanski hotelček." Naslednje leto je štopal v Grčijo, potem šel na interrail, po vojski v Ameriko in tako do Ruande gledat gorile, v Avstralijo ... potem je bilo počasi že leto 1997, ko je potovanjem dodal še fotografijo. "Vedno sem bil vizualni tip, pa mi nikoli ni padlo na pamet, da bi lahko fotografiral. Čeprav, kadar sem naredil kakšno lepo fotografijo, sem bil vedno navdušen." Prej je bil turistični vodnik v agenciji in "nenehno sem ljudem prodajal lepe stvari. Zato sem skenslal job, pa še s punco sem nehal, in sem šel, za eno leto na potovanje." Šel je čez Turčijo, Sirijo, Jordanijo, Izrael, Egipt, Iran, Pakistan, na Kitajsko, v Tibet, Nepal in Indijo. Na tem potovanju se mu je zgodilo spet novo naključje, ki se je razvilo v eno izmed zanj najlepših popotniških doživetij: kolesarjenje čez Tibet. Po naključju se je odločil, da bo šel s kolesom čez Tibet: "Tako lepo je tam, da se mi je zdelo škoda, da bi šel na hitro, z avtomobilom. Zato sem si kupil kolo, iz konjskih torb sem naredil torbe za kolo in šel. Nikoli prej nisem kolesaril." Staro kolo z gumami Sava je videl na ulici in vedel je, da je to kolo, ki ga želi imeti za na pot. Takoj ga je kupil. Kolesaril je mesec dni, 1500 kilometrov. "Imel sem srečo, da sem srečal Japonca, ki je tudi kolesaril čez Tibet. Bil sem malo nespameten, ker nisem imel nobenih zemljevidov. Tam pa potrebuješ vsaj to, da veš, kje je voda, ker če ne piješ vode, umreš, tam je gorska puščava. Res nisem vedel, v kaj se spuščam."

Ko se je vrnil domov, je ugotovil, da je poslikal 120 filmov, kar je za začetnika ... veliko. "In sem si rekel - zakaj ne bi tega delal, potoval in fotkal." Prva fotografija v življenju, ki so mu jo objavili, je bila objavljena na naslovnici revije Gea. Prva njegova fotografija, ki jo je prodala agencija Sipa press, je tudi prišla na naslovko, in sicer na naslovnico posebne številke revije Telerama, posvečene islamu. Človek za naslovnice. Tretjo naslovnico je dobil letos, ravnokar, ko so njegovo fotografijo objavili na naslovnici britanske revije Geographical Magazin, ki jo izdaja Royal Geographical Society. In ga hkrati razglasili za fotografa leta. Nemara je bila njegova odločitev, da bo potoval in fotografiral, prava. V petih letih od začetnika do nagrajenca? Po enoletnem potovanju je šel v Mali. Čeprav so mu rekli, da je v Maliju težko fotografirati, ker se nočejo, mu je zmanjkalo filmov: "Tako se niso pustili slikati, hahaha." V Maliju pa so ga najbolj navdušili Tuaregi. So prišli v mesto, s sabljami, skrivnostni in niso se hoteli slikati. "Odločil sem se, da ne bom nikoli plačal za fotografijo. Tuaregu sem dal tri aspirine, ker je rekel, da ga boli zob." Nastala je fotografija Tuaregovih oči z odsevom fotografa v njih. "V Ruandi pa se je zgodilo, da mi je policist v majhni vasici vzel 20 dolarjev, češ da ne bi smel fotografirati. Pa sem šel do župana vasi in vrnili so mi denar."

Usodni Mali

Fotografije iz Malija so bile odločilne za mednarodno kariero: te fotke je vzela Sipa press, sedaj njegov agencija. K agencijam je prišel prek Bojana Breclja in Arneta Hodaliča. Najprej je imel spletno stran na IPI, potem je šel z Bojanom v Francijo in dal mu je naslove agencij z navodilom: "Pojdi do njih in poskušaj se prebiti." Obdelal je 14 agencij, vzeli bi ga pri treh: pri Gammi, Sipi in Global Photoju. Odločil se je za Sipo. Prepričal jih je z zgodbo o 10.000 kravah, ki prečkajo tri kilometre široko reko Niger. V Maliju. Pa od kod mu vse te zgodbe? "Kar pridejo. Med potovanji se veliko pogovarjam in zgodbe se odpirajo kar same od sebe. V Mongoliji se bom sedaj pozanimal za eno; otroci nomadov pozimi menda pridejo v mesto in živijo v kanalih, ker je tam toplo." Čeprav prizna, da je slab pisec. "Zgodbe napišejo drugi, tako da jim povem, kaj se je dogajalo." To je nedvomno velika napaka, laže bi prodajal zgodbe, če bi jih še pisal sam. Ampak v agencijah doslej od njega sploh niso hoteli zgodb, temveč samo fotografije.

Za fotko iz Malija je torej dobil nagrado Royal Geographical Society ... Fotografija dečka, ki bere koran, je res močna. Djenne, vasica v Maliju, z mošejo sahilskega sloga, iz blata. V vasi s 600 ljudmi je 30 medres, ki jih sponzorira Savdska Arabija. Deček je stal tako, da je koransko suro držal na svetlobi ob oknu, da je sploh lahko bral. Deček na fotografiji ima otroško paralizo. "Poglej njegove roke! In noge ima tudi deformirane. Družba jih ne mara. In ne vem, zakaj se vedno zapičim v tiste, ki jih drugi odrivajo. Šele ko sem ga fotografiral, so drugi otroci ugotovili, da obstaja, in so prišli k njemu in ga spraševali, zakaj sem ga slikal." Ko gledate njegove fotografije, ugotovite, da je na njih veliko rok. Ga roke fascinirajo? "Verjetno, pa ne vem, zakaj. Tega nisem fotografiral zavestno, šele potem, ko sem gledal fotografije, sem ugotovil, da imam toliko fotografij rok."

Toda ko so ga razglasili za fotografa leta, je začel razlagati o napačni fotografiji, o fotografiji dečka, ki bere koran. Pa kako se je sploh znašel tam? Bi hoteli vso zgodbo od začetka? Marca letos se je vračal iz New Yorka, ustavil se je v Londonu, v žepu je imel šest dolarjev. Med čakanjem je listal revije, odprl je revijo Geographical, videl poziv za oddajo fotk za fotografijo leta, da se rok za oddajo izteče čez en teden, da je nagrada hasselblad ... in zakaj ne bi poslal. Revija je bila natančno šest dolarjev. Pa je poslal. Nikoli prej ni sodeloval na nobenem natečaju, nikoli ni nikamor poslal fotografij ... vse se mu kar dogaja. Dva meseca kasneje ga pokličejo in prosijo, naj pride v London na razstavo, kjer bo še 40 drugih fotografov, da bi se seznanil z njimi, obvestili so ga, da je v ožjem izboru izmed 6000 sodelujočih fotografij ... Pa da so njegove fotografije razstavili v Royal Geographical Society ... Ja, pa bi prišel, samo poceni letalsko vozovnico je bilo težko najti tako hitro. Pa so rekli, da mu plačajo vozovnico, samo naj pride. In je šel. Ko je stopil v prostore društva, je že pred vhodom zagledal svojo fotografijo v družbi s še tremi. Že to se mu je zdelo neverjetno. "Ko so začeli prireditev, so nagrade podeljevali od četrte do prve. So podelili četrto, tretjo, drugo ... sem si mislil, da nisem dobil, potem pa slišim, da se napovedovalka lomi z nekim imenom ... ej, zmagal sem. Kar stal sem in so me prijatelji porinili na oder."

In mu je direktor Hasselblada v roke potisnil aparat, predsednica RGS pa vaučer za 17-dnevno potovanje po Južni Afriki za dve osebi. Potem so zahtevali, da bi kaj povedal, pa mu je srce tako nabijalo, da se je komaj skoncentriral. In je začel razlagati o fotografiji dečka s koranom, ker je pač mislil, da je ta zmagala, potem pa so prinesli novo številko revije Geographical in na naslovnici je zagledal drugo svojo fotografijo. "Razlagal sem o napačni fotki," se je zasmejal, "pa saj sploh nisem vedel, kaj se mi dogaja."

Multizgodbe

Enoletno potovanje je poleg kupa fotografij rodilo še nekaj, na kar je zelo ponosen - multivizijo. "Vedno, kadar sem šel na potovanje, sem ob vrnitvi za frende naredil projekcijo diapozitivov. Nič velikega, ker sem imel neki ruski Morgan predpotopni aparat, ampak so bili vsi navdušeni." Ko pa se je vrnil z enoletnega potovanja, je ugotovil, "da mi je ful dogajalo. Prijateljem sem rekel, da bom naredil res dobro projekcijo, potem so mi povedali, da obstaja nekaj takega kot multivizija. In mi je bilo všeč in sem naredil. Štiri projektorje sem imel in se je peljala zgodba, sinhronizirana na muziko. Ljudem je bilo všeč. Najprej bi morala biti projekcija samo dva dni, pa je bil odziv tako hud, da je bila 14 dni. Kaj vem, ljudje so si kar govorili, da je dobra zadeva, potem je pa prišla še televizija ..." Najprej je bilo v galeriji Arteum in po tem uspehu se je odločil, da bo naredil obsežnejšo multivizijo v Cankarjevem domu. Naslov: Kaliyuga. To mu je naredil Art Rebel 9 in Arxel Tribe in delali so osem mesecev. "Iz fotk sem naredil filmček. Najpomembnejši je bil zame konflikt med religijami. Vedno sem slikal tako lepe stvari v krajih, kjer potekajo boji med religijami. Kaliyuga po hindujski filozofiji pomeni dobo, v kateri živimo, obdobje uničenja." Na multivizijo je zelo ponosen. Za 15 minut multivizije je porabil 250 posnetkov, poskeniral jih je okli 800.

Njegove zgodbe pa še ni konec. Vsak hip se bo odpravil v Mongolijo. Po Mongoliji se bo oglasil še v Tibetu. Pa s tem preživi? "Gre. Po razstavi sem prodal veliko fotografij. Pa od norveške agencije od časa do časa dobim kaj denarja ..." Norveške agencije? "Ja, na potovanju po Tajski sem srečal norveškega novinarja, super sva se razumela in čez nekaj let me je povabil, da bi šla skupaj v Afriko, ker rabi free lance fotografa." Naredila sta šest zgodb, ki se menda solidno prodajajo. "Ampak sploh ne razmišljam o tem, da ne bi imel denarja. Ko se odločim, da grem, naberem denar in pika."

Že ve, zakaj. Da ne bi zamudil kakšne fotografije, ki se "kar zgodi". Recimo tako kot takrat, ko je dve uri slikal zvezde v Maliju. Ali ko je pozabil rdeči filter, ko je slikal mimoidoče ob mošeji v Maliju in je dobil megafotko, kjer imajo ljudje mističen pridih. Vam rečem, njegovo življenje je polno naključij.

povezava