Grof von Jebiga

Večina nas okoli blodi skozi tako puščoben vsakdanjik, da bi ob koncu naključnemu biografu komajda uspelo napraskati materiala za ušivo črtico, drugim pa je usoda namenila zgodbe, za katere bi potrebovali cele bukve. Med slednje se nedvomno uvršča tudi grof Angus von Douglas, modrokrvnež, pilot in največji veseljak, kar si jih lahko zamislite. Von Douglasi so stara škotska plemiška družina, ki je svoj sedež iz dežele smešnih moških kril in stiskaških brad nekje v prejšnjem stoletju sklenila preseliti v Nemčijo. Ključen za ta premik je bil Angusov dedek, ki je bil predvsem sposoben poslovnež in je znal staro plemiško bogastvo obračati tako spretno, da ga je v svojem dolgem in profitnih naložb polnem življenju oplemenitil kar za nekajkraten izhodiščni znesek. Ker je bil med drugim tudi sposoben amaterski geolog, je svojo največjo kapitalistično tombolo zadel z naključnim odkritjem gromozanskih nahajališč kalija, ki ga je pod zemljo zaslutil, ker se na tistem območju niso hotele pasti krave. Celotno območje je potem promptno odkupil za navadno bagatelo in ga prepredel z rudniki, iz katerih je v kratkem času luč sveta ugledalo bogastvo, ki ga posameznik ne bi mogel zapraviti v nekaj generacijskih ciklih.

Grof kalija, kot so ga imenovali, je postal eden najbogatejših ljudi daleč naokrog, se priženil v kajzerjevo družino in si na otoku Ruegen kot poletno rezidenco omislil razkošni grad Ralswiek, kjer je leta 1913 srebrni žlici v ustih naproti privekal tudi mali Angus, ki se otroštva spominja predvsem kot obdobja čiste idile, ko se je lahko po cele dneve prepuščal čarom lova po na videz neskončnem posestvu. Čeprav so živeli pod isto gromozansko streho, staršev, kot je bila takrat v aristokratskih krogih ustaljena navada, ni kaj prida videval, morda nekje enkrat na teden, tako da ga je oče dejansko zamenjeval s starejšim bratom. Ker je bil modre krvi, se pač ni spodobilo, da bi jo šel mešat z nižjimi vzorci v navadni osnovni šoli, zato so mu doma priskrbeli posebnega tutorja, s katerim je naš grof zelo hitro razvil posebej udoben odnos: ker ga je kmalu po tem, ko so ga najeli, zasačil pri sila nečednostnem početju s samim seboj, ga je odsihmal z največjo lahkoto držal na svoji mali izsiljevalski kljuki, tako da se mu ni bilo treba v resnici naučiti ene same reči pod milim nebom. Prav zaradi tega je imel potem kasneje, ko so ga poslali v poseben bogatinski internat, take težave, da je v prvem letniku gladko pogrnil, nakar se je postavil na noge in pri devetnajstih maturiral z odliko.

Vojne vihre

Kdo ve, ali ne bi ostal preprost podeželski plemič vse do danes, če ne bi celotnega globusa nekje takrat prekrila črna senca vojne vihre, ki je izvirala prav iz njegove najožje domovine. Ker so ga skušali že od samega začetka osovraženi Adolfovi minioni na vsak način včlaniti vsaj v svojo partijo, če že ne kar naravnost v SS, se je s pomočjo posebej schnell šnelkurza čez noč prelevil v rezervnega oficirja nemške vojske, kar takrat, ironično, ni bil najboljši, temveč edini način, da se je človek izognil prvim bojnim vrstam. Ko so ga mobilizirali za bliskoviti prodor na Poljsko, se je med prekladanjem kanistrov z gorivom z drugimi rezervisti grel globoko v zaledju, vendar se mu je kmalu priskutilo tudi to, zato se je odpravil k dobremu prijatelju generalu po dovoljenje za pot domov, ki je - glede na to, da je bil v tistem času edini rezervni oficir, ki je imel na “bojišču” na razpolago lasten avto - resnično ne bi mogli opisati kot trnove.

Tudi v francoskem in ruskem zaledju mu ni mimo patricijskega nosa švignila ena sama krogla. Vse bi bilo povsem v redu, če ne bi grof zašel v resne težave zaradi svojega dolgega jezika, saj so ga na podlagi prijave o neprestanih žaljivih monologih o tedanji nemški zunanji politiki premestili naravnost na fronto. En cel teden se je mudil celo v Stalingradu, vendar ga je neki plemiški sorodnik še pravočasno opozoril, da Rusi stiskajo obroč, tako da je po hitrem postopku omrežil najbližjo doktorico, ki mu je v zahvalo spisala potrdilo, da ga pesti resnično akuten gastritis, tako da so ga vrgli na prvi bolničarski avion, ki je letel na varno, kam drugam kot v Berlin.

Vsaka bolezen se žal preboli, tako da je moral nazadnje tudi Angus znova v boj, in sicer v novo birokratsko sinekuro na Dunaj, kjer je vsako soboto prirejal razkošne bale in si je lahko omislil celo lastnega butlerja. “Ja, vedno sem imel prijatelje tam, kjer je res štelo.” Prav zato si še danes ne zna prav razlagati, kako da so mu kot strela z jasnega kar naenkrat v roke spet potisnili puškino kopito: morda je imelo s tem kaj opraviti dejstvo, da je rad flodral ženo neposrednega predstojnika, čeprav osebno tega ne verjame, saj se je z možakom menda o vsem skupaj pogovoril in izvedel, da nima načeloma prav nič proti. Na fronti se je potem izkazalo, da je bila srebrna žlica samo začetek, Angus von Douglas je namreč v svojem času na tej zemlji pokuril toliko sreče, kolikor si je mora ponavadi razdeliti cela brigada naključno izbranih ljudi, saj se je iz od ruske granate zadetega in docela razdemoliranega Panzerja ob dveh različnih priložnostih prikobacal kot edini preživeli član nemške posadke, poleg tega se mu je enkrat med noge zrušil strop, da o tem, kako ga je, kako minuto preden so jo Rusi iz daljave s katjušo zravnali s tlemi, zla slutnja pognala iz zapuščene hiše, kjer je na svojem pisalnem stroju uživaško urejal korespondenco, sploh ne govorimo. Resne tegobe si je nakopal proti koncu vojne, ko po eni izmed eksplozij pod Hitlerjevo mizo ni počakal dovolj dolgo, da bi se poučil o dejanskem učinku, temveč je kar takoj priredil gromozansko soldatsko žurko, ki ji je sledil dolg in mučen proces streznitve v najbližji madžarski ječi.

Tito - big shooter

Od tam je moral pešačiti v Maribor, od koder naj bi ga poslali naprej domov naravnost pred strelski vod, a je celico v štajerski prestolnici delil s pomembnim vodjo odpora, in ta mu je priskrbel kladivo. Angusu je v nekaj nočeh že skoraj uspelo prebiti zid, ko so ga ječarji preprosto izpustili, saj je nemška očetnjava ravno na tisti dan oznanila dokončno kapitulacijo. Gospod von Douglas se je znašel v niti ne tako zavidanja vrednem položaju, saj so mu grad po hitrem postopku zaplenili Rusi, tovarne in delnice v različnih podjetjih je sicer še imel, a so bile v docela razrušeni Nemčiji sprva vredne bore malo, tako da je moral prva povojna leta dejansko od hiše do hiše preprodajati volno. Z nemškim gospodarskim čudežem se je čudežno pobral tudi njegov gmotni položaj, tako da je postal zelo kmalu zopet eden izmed bogatejših ljudi na tej hemisferi. Ko ga je prijateljev prijatelj v šestdesetih letih povabil na ribiško ekspedicijo v Slovenijo, se je v malo oazo takrat še komunistične idile nemudoma zaljubil in spominja se, kako je v padajočem mraku sedel pred neko gorsko kočo in se odločil: Domovino so mi vzeli, zaplenili so mi jo Rusi, zato bom tole prelepo deželo posvojil kot svoj drugi dom. Od takrat pri nas preživi po tri mesece na leto, kar je bistveno več kot med svojim jet-set letom preživi kjerkoli drugje. Obubožanju in ponovnemu obogatenju je sledilo obdobje vsakovrstne jage in razbijanja najdražjih možnih avtomobilov, iz katerih zoglenelih lupin je grof - tako kot nekoč iz Panzerjev - vedno znova splezal brez najmanjše praske. Ker je bil tujec, mu po jugozakonodaji ni bil omogočen nakup zemljišča, a ga je Tito v uteho vseeno gostil na Brdu, kjer sta na veliko pila in se pogovarjala o lovu. “Tito? Tito je bil v redu tip. Big shooter, kar je bilo tudi normalno, saj je bil kralj Jugoslavije.” Kot prvi tujec je imel za svoje lovske potrebe v zakupu cel Storžič, ob čemer je - kot so mu kasneje povedali dobro poučeni - Ivan Maček Matija tako penil, da ga je hotel najprej kar ustreliti. Ko je bil njegov temnopolti butler iz Gane oklican za mistra Umaga, je doživela Angusova ljubezenska afera z našim koščkom Mediterana vrhunec.

Jaga na Slovenke

Slovence je od samega začetka doživljal kot prijazne, dobre in odprte ljudi - v primerjavi s Srbi neverjetno odkritosrčne in poštene. Še bolj kot nad Slovenci pa se je navdušil nad Slovenkami, za katere pravi, da ga je, odkar je prvič spal s Slovenko, zapustilo vse zanimanje za vse druge. O grofu morate namreč vedeti predvsem to, da je dober pilot in neprekosljiv uživač, predvsem pa neprekosljiv žigolo, ki ga je v življenju pred vsem zanimala ena sama stvar: ko ti takole na koncu intervjuja predoči šope fotografij svojih najmogočnejših ulovljenih mečaric, vil v Sankt Moritzu, kupljenih hotelov, najhitrejših motociklov in najdražjih aeroplanov, se mednje kaj hitro prikrade tudi serija amatersko posnetih ženskih aktov, in ko se grof vzhičeno priduša “Nice machine!”, človeku ni povsem jasno, na kaj točno se je ta vzklik nanašal. Slovenke, ki jih je gostil in po svetu razvažal nebroj, so zanj neprekosljive predvsem zato, ker so prijazne, ker imajo za kavs vedno čas in ker nikoli, nikoli ne zavrnejo povabila na večerjo.

Najbližji prijatelji pravijo, da ima Angus sicer medvedje srce, da pa je kot pravi Škot kljub neusahljivemu bogastvu vedno varčeval in se cenkal, tako da si je tudi v globoki starosti posamezno tabletko viagre s posebnim skalpelčkom vedno razrezal na tri kose, da je trajala dalj. Vzdevka, s katerim so ga klicali na Brniku, namreč grof von Jebiga, ni dobil samo zato, ker je bil Jebiga! njegov najtipičnejši odgovor na prav vsakega izmed predočenih problemov, temveč tudi zato, ker naj bi bil pobliže spoznal veliko večino tamkajšnjega damskega delovnega kolektiva. Ob vsem tem je grof že oseminštirideset let poročen s svojo tretjo ženo: pravi, da tokrat skrajno srečno. Prvo, nemško plemkinjo, je po hitrem postopku odbrcnil, saj se mu je na domačem posestvu onegavila s hlapci, naslednja, neka ruska princesa, pa je imela strašno golšo in je bila za nameček še grozljivo zoprna. Tale tretja je njegova velika ljubezen, saj je popolna gospodinja in izjemno skrbna gospa, ključen za prek pet dekad raztegujoč se uspešen zakon pa se mu zdi aranžma, po katerem vsak mesec štirinajst dni preživi z njo, naslednjih štirinajst dni pa čim dalj stran.

Tudi zato, ker je bila Slovenija vedno oazica vsakovrstne jage, h kateri ni imela gospa doma nikoli pravega dostopa, je bil grof cela desetletja eden naših največjih zagovornikov in promotorjev zunaj naših meja. Že od sedemdesetih let je trdil, da Slovenije, pridne in marljive državice, preprosto ne vidi v kotlu sprijene balkanske lenobe, in ko je prišla usodna doba slovenske osamosvojitve, je uporabil prav vsakega izmed stikov iz poslovnega sveta (teh mu glede na to, da je sedel v nadzornih svetih številnih še kako vplivnih podjetij, resnično ni manjkalo), da bi državne odličnike Evrope, ki ni hotela niti slišati o banalnih zahtevah neke Slavonije, vendarle pripravil k temu, da bi prisluhnili. Nazadnje mu je z nadčloveškimi napori uspelo priboriti si pozornost v legendarno rumeno odetega nemškega ministra Genscherja, ki je bil potem po srečanju s Stipetom Mesićem nad šarmom hrvaškega bradonje bojda tako navdušen, da je nemudoma poklical Angusa in zahteval naslednje srečanje.

Če že ne pretenciozna, se zdi ta zgodba vsaj izjemno bizarna, vendar smo jo preverili v vplivnih slovenskih diplomatskih krogih, in ti so jo stoodstotno potrdili ter dodali, da je bilo priznanje Slovenije in Hrvaške v veliki meri plod prav Genscherjevega iracionalnega navdušenja nad Mesićevo osebno karizmo in da je imel grof von Jebiga pri naši osamosvojitvi bistveno večje zasluge kot velika večina politikov, ki so se v naslednjih letih po prsih tolkli kot največje gorile. Grof pribija, da so mu pri južnih sosedih zaradi tega izkazali številne časti, da je Franjo Tuđman posebej njemu v čast priredil megalomanski lov in da ga je Mesić kar naprej zahvalno gostil, naša stran pa ni zmogla niti enega samega prijaznega hvala lepa, saj je bila velika večina vidnejših akterjev preveč zaposlena z vročičnim procesom razparceliranja svojih zaslug.

Za to pravi, da ga je kljub vsemu malce prizadelo, vendar tole zaplatico še vedno šteje za svojo drugo domovino, kamor še vedno sila rad zahaja igrat golf. Zdravje mu je do sedaj, leto pred devetdesetim, vedno fenomenalno služilo, v nevarnem položaju se je znašel samo nedavno v ljubljanskem kliničnem centru med okrevanjem po operaciji zaradi razlitja slepiča, ko so mu bolničarji v čast nekoga drugega na okno obesili črno zastavo. Ker je strašansko vraževeren, je, ko se je zbudil in ugledal zlokobno plapolajočo zadevo, planil na noge, tako da so se mu v trenutku razparali vsi šivi in so se mu čreva vsula v roke, takrat so ga potem komaj rešili. Razen tega je bil vedno zdrav kot riba, čeprav pravi, da ni besed, kako hudo mu je, ker je postal starček. Njegovi načrti za prihodnost se ujemajo s preteklimi, zanimajo ga predvsem golf, fitnes in hitri avtomobili, samo pripadnice lepšega spola ne več toliko, saj se mu zdijo vse tiste zadeve, ki jih je vse življenje tako rad počel z njimi, v tej starosti prav izrazito butaste. Kljub temu na vprašanje, ali ima rajši lepo ali pametno žensko, kot iz topa izstreli: “Mlado!”