Ti si bil pač v planu!

Združljivost različnih funkcij ni seveda tako v socializmu kot v kapitalizmu nič novega in še manj nenavadnega, a včasih zazvenijo v tako milem sozvočju, da si ne moremo kaj, da ne bi opazili. V primeru Bojana Lepičnika, ki je hkrati predsednik Lovske zveze Slovenije in direktor ljubljanskih Žal, gre za tak eshatološki presežek (naj tokrat res s pridom plasiram eno svojih ljubših besed overkill), da si vsekakor zasluži svoj profil. Proti koncu najinega pogovora sem ga, seveda v šali, vprašal, če verjame v karmo, na kar mi je odgovoril, da ne zares. To je seveda precej pametna politika, saj bi se mož, ki poveljuje tako razvejani industriji smrti, po obračanju velikega uravnavalnega kolesa tam gori na nebu naslednjič utegnil vrniti kot muha enodnevnica.

Čeprav bi glede na opis njegovih delovnih sklopov človek mnogo prej pričakoval kakšen lik iz Terminatorja 3, recimo koga z mrtvaško lobanjo na ramenih in z aluminijastim metamorfnim skeletom, bi se lahko prvi lovec Slovenije in šef ljubljanskih upepeljevalcev le s težavo bolj razlikoval od te predstave. Visok, rdečeličen in energičen gospod, ki mu mobitel zveni po notah Pankrtov, stacionarec pa na vižo Smoke On the Water, je šegav, domiseln in predvsem prepričljiv sogovornik. Dec v večini pomenov te besede, vsekakor vsaj v veliki večini pozitivnih: organizator, inovator, šaljivec in še marsikaj drugega. Preden je sredi sedemdesetih postal jager, je bil najprej zaprisežen rocker in motorist. Kot eden prvih pri nas si je omislil novega MZ 125, denar je dobil od zavarovalnine, ker ga je malce pred tem z mopeda ruknil neki avtomobilist. Nabijal je Black Sabbath, Deep Purple in Franka Zappo, poslušal je Radio Luxemburg, med njegovimi najboljšimi prijatelji pa je na jeklenem hudiču jezdil tudi neki fant iz lovske družine, ki mu je gospod Bojan pri tovrstnih zadolžitvah rad pomagal, da je bil potem prijatelj čim prej prost za naslednjo besno motoristično žurko.

Mrtvi bambiji

Lovci so nesebično mujo mladega prišleka znali ceniti, pa tudi on se je počasi zaljubljal v njihove navade in običaje. Danes priznava, da ga je čisto najprej potegnil sam draž strelnega orožja, a sta ga sčasoma osvojila tudi lovska družba in društvo. "Del tega sem postal v nekem drugem svetu - v svetu, ki je minil. Od današnjega se je najbolj razlikoval po tem, da si lahko takrat mirno stopil na avtobus mestnega prometa s puško v futroli, pa se ni nihče nič zgražal, poleg tega pa se je nasploh vse dogajalo precej bolj počasi in ni imel vsak čisto vsega, kar si je pač zmislil." Z vlakom - ljubkovalno se mu je reklo cviček ekspres - se je mladi fant s puško na rami vozil na Dolenjsko, kjer se je vedno bolj in bolj zaljubljal v svoj novo odkriti status kot del narave in zelene bratovščine.

Če smo čisto iskreni, danes do velikega dela urbanejše populacije s spodaj podpisanim na čelu ne pride ravno veliko informacij, na račun katerih bi lahko imeli lovce za karkoli drugega kot za trop anahronističnih omnipijanih zabuhlih kretenov, ki za stimulacijo svojih poapnenih žil vriskajoče na veliko masakrirajo zajčke in bambije. S to podobo sem predsednika Zveze tudi soočil in bil prijetno presenečen, ker me v povračilo ni obstrelil, temveč je samo razumevajoče vzdihnil. "Poglejte, lovci niso prav nič drugega kot do kraja povprečni Slovenci večinoma moškega spola - vseh slojev, poklicev in napak - ki si vsake toliko oblečejo zeleni kroj. Če že, potem je med njimi kvečjemu malček presežka pozitivnih lastnosti: govorim predvsem o dveh, namreč o ljubezni do narave ter o pomanjkanju tiste nezdrave agresije, saj nekdo tak resnično ne sme prijeti puške v roke." Kar se tiče alkohola, se je z mano strinjal, da si v času njegove mladosti na lovskem sestanku le s težavo našel koga, ki ne bi tankal neke kombinacije piva, vina in prepečenice, danes pa naj bi bilo ravno obratno in postajata norma voda ali sok. "Seveda, tudi taki so, kot ste rekli, a važno je, da jih je danes manj kot včasih. Čedalje manj je teh, ki jim je streljanje užitek - ki se ravnajo po principu 'PUF, no pa pejmo pogledat, kaj je padlo!' - vse več pa je takih, ki jim je samo pobijanje muka, obveza, totalno breme." Pri lovstvu naj bi šlo z vsakim desetletjem bolj za druženje v naravi in ljubečo skrb tako zanjo kot za vse njene kosmate podnajemnike. "Tistih navdušenih ubijalcev je - če sodim recimo po svoji matični lovski družini - danes po mojem pod deset odstotkov. Ne vem, če jih imamo pet od petdeset." To postaja celo problematično, saj da je čedalje težje najti dovolj posameznikov, ki bi v dobro vrste in gozdov opravljali predvideni plan odstrela: "Na sestanek z veseljem pridejo, na akcijah so sijajni tovariši, ko pa je treba pritisniti na petelina ... hja, takrat je pa problem." Srnjaka še nekako ubijejo, a ko je treba postreliti ustrezno število srn in mladičkov (da se vzpostavi spolno in starostno sorazmerje), nekateri celo povsem odpovejo.

Zanimivo je, kako neposredno se stališča predsednika Lovske zveze in proti samim jagrom naperjenih organizacij, kot je recimo Društvo za osvoboditev živali, včasih dejansko poklopijo. Najbolj presenetljivo recimo v enem glavnih očitkov: na spletni strani prej omenjenega društva namreč najdemo bridke obtožbe, da so lovci zgolj regulatorji in enforcerji perverznega modernega načina kmetovanja, ki je divje živali na številne načine izlakotnil, zeleni krvniki pa pač postrelijo vse tisto, kar se sestradano v iskanju grižljaja privleče do naselij. Položaj je po njegovem veliko bolj kompleksen, vendar pravi: "Naravnih procesov ne moremo več zagotavljati, ker je začel človek za to preprosto preveč posegati v okolje, se pa lahko trudimo, da jih, kolikor je le mogoče, simuliramo. Obstaja velika razlika med aktivnim in pasivnim okoljevarstvom in v dobi, ko si je človek krajino povsem prisvojil, je zares možno samo aktivno."

Po podatku, s katerim se lahko lovci po mojem mnenju najbolj pohvalijo, živi na karantanskih tleh danes stokrat več divjadi kot pred stotimi leti. Kar se sprva verjetno tudi vam sliši kot popolnoma nemogoč in neverjeten fakt, vendar gre za uradno ugotovitev, ki jo je Zveza tudi ponosno objavila na svoji domači strani. "Včasih, še sredi prejšnjega stoletja, se jih je namreč tako na veliko lovilo za prehrano. Danes je recimo mnogokrat že problem, kdo bo vzel tistega ubogega zajčka, ki je bil po planu odstreljen. Kdo bo potem plačal za njegovo meso."

Lovci morajo namreč vse, kar uplenijo, tudi odkupiti od države. Ampak gospod Lepičnik, vseeno priznajte, da gre pri zalezovanju in ustrelitvi živali tudi za bloodlust, slo po krvi, navdušenje in osebno zadoščenje ob uspešno opravljenem uboju! "Če že sprašujete osebno, vam bom tudi odgovoril osebno: lov je zame čudovita, čarobna zadeva. Ko se oblačim, ko pridem v naravo, ko zaslišim vse tiste zvoke, ko žival uzrem, ko ji potem sledim - vse je prečudovito, vse do takrat, ko pritisnem na sprožilec. Takrat se mi trenutek kar malce podre, takrat me stisne. Vedno. Pri vsaki živalski vrsti. Prav noben dober občutek ni, ko ubiješ žival, verjemite. A to je stvar emocij, jaz pa sem racionalen človek in se jih trudim izključiti. Ko sprožiš, rečeš: ti si bil pač v planu. V tvoji starosti v tvojem revirju za dolgoročno dobro tvoje vrste."

Tudi on očitno spada med to novejšo generacijo lovcev, ki ji je smrt izrazito odveč: v celem letu je šef lovske zveze odstrelil samo enega zajčka in enega fazana. Edina trofeja, ki si jo zares želi - "Vidite, tukaj pa se tisti krvavi lovec, o katerem ste govorili, resnično nekoliko tepe z ostalim večjim delom mene!" -, je divji petelin, a ga ne bi ustrelil, tudi če bi bil lov nanj dovoljen. Ta ponosna in zmuzljiva ptica predstavlja namreč zanj kralja gozda in obljubil si je, da ga bo nekoč ulovil: "Vendar bom šel na lov s prazno puško. Natanko isto bo, in sicer vse do trenutka, ko bom pritisnil na sprožilec. Takrat bo reklo klik."

Krematorij

Če je nežna in benevolentna terminacija odvečnih kopit ter šapic njegovo poslanstvo, je njegova služba načelovanje nad gospodarjenjem z evolucijsko nekoliko uspešnejšimi kadavri: kot direktor ljubljanskih Žal je z delom in uspehom svojega podjetja več kot zadovoljen, po internih raziskavah pa naj bi njegovo navdušenje delila tudi velika večina ... uporabnikov oziroma njihovih svojcev. Kljub nekaterim čedalje glasnejšim klicem po uvedbi zdravega zakona konkurenčnosti tudi pri tovrstni, še posebej pietetni industriji, gospod Lepičnik temu nasprotuje

Zlobniki bi dejali, da je to več kot razumljivo, sam pa navaja dva konkretna argumenta: "Dopuščam možnost, da bi bil nek zelo majhen odstotek ljudi sposoben racionalno ocenjevati konkurenčne ponudbe in preverjati reference, velika večina žalujočih pa je tako skrušena, da ponavadi slepo zaupa izvajalcu, da bo vse izpeljal optimalno. Ljudje ob tragični izgubi preprosto nimajo volje, interesa in živcev, da bi tehtali in presojali. Vnaprej se tudi nihče ne pozanima, ravno nasprotno: ljudje se teh misli na veliko izogibajo!"

Ljubo podjetje Žale je tukaj zato, da se ta razbolena otopelost ne bi prekomerno izkoriščala, slaba stran pa je, da jim moramo stranke pri tem verjeti na besedo. Kot drugi razlog proti sestopu na prosti trg dobrin in storitev je moj sogovornik navedel, da bi se v tem primeru razpasla korupcija: "Ni dvoma, da bi začeli zdravnike podkupovati za informacije o tem, kdo bo umrl. To je dejstvo v Beogradu, to je dejstvo v Zagrebu in to je dejstvo tudi v določenem slovenskem mestu, kjer imajo ... khm, neurejeno konkurenco. Kjer dopuščajo delovanje v nasprotju z veljavnimi predpisi. Tam ima eno pogrebno podjetje v tednih, ko je dežuren ta in ta zdravnik, ogromno dela, drugače pa praktično nič." Namerava pa spoštovati vsako možno odločitev za te koncepte zadolženih inštanc v prihodnosti: "Če se bo šlo na prosti trg, potem bomo seveda tudi mi postavili kombi pred klinični center in se začeli blazno zanimati za stanje dedkov in babic obiskovalcev. Tako kot vsi drugi! Ampak mislim, da ima Ljubljana to za zdaj izjemno elegantno urejeno in ne vidim, zakaj bi šlo kaj spreminjati."

Ker gospod Lepičnik ni nekdo, ki bi na veliko tarnal in jambral o problemih (pojmuje jih kot situacije, ki jih je najbolje reševati kot verigo domin), sem najprej mislil, da ljubljanski centralni britof sploh nima nobenih težav, potem pa se je le izkazalo, da so stare Žale praktično že povsem polne, mesto pa je zaradi ekoloških razlogov izdalo odredbo proti načrtovani širitvi na sever. "Na novih Žalah imamo sicer še veliko prostora, a Slovenci nad njimi niso ravno navdušeni. Tam je namreč toliko nekih drugačnih ... mešanih priimkov. Če se le da, želijo počivati na starih. Veste, to je nekako tako, kot če bi jim postavili izbiro, ali želijo odpreti kafič v Stari Ljubljani ali pa v ..." Novih Jaršah? "E, tako. Pa so lepe, te naše nove Žale! K nam so prišli tudi številni tujci in jih zelo pohvalili, ampak očitno Slovenci ne znamo ceniti, kaj imamo."

Nasploh ima Ljubljana po uradnih statistikah zavidljivo visoko raven pokopne kulture, saj se 86 odstotkov vseh preminulih odloči za upepelitev, kar je ekološko izrazito prijazneje od klasične od črvov zgrizene alternative. Tudi v svetu je to izjemno visok odstotek, čeprav šampionov Japoncev še lep čas ne bomo dosegli: po velikih mestih imajo namreč 99,6-odstotno mero kremacije, ampak oni imajo pokopališča po novem tako ali tako v stolpnicah. Kar ni šala.

Vseslovenska raven upepelitve se giblje okoli 60 odstotkov, kar je odlično v primerjavi s sosedami. Italija doseže recimo na državni ravni komaj deset odstotkov, v zvezi s Hrvaško pa gospod direktor zelo rad navaja primer kolega, ki je pred letom dni pokopaval očeta na Hvaru: najprej ni našel župnika, ki bi bil cerkveni pogreb z žaro sploh pripravljen opraviti, nakar so ljudje drug drugemu med sprevodom zgroženo mrmrali: "Vidi šta su napravili od čoveka!" Pri nas da je glede tega katoliška cerkev izjemno napredna in ni nikoli delala nobenih problemov in razlik.

Že tako živahne in humorja polne oči direktorja Žal še dodatno zažarijo s ponosom, ko spregovori o inovaciji, ki jo namerava uvesti na podlagi lastne ideje: prenos pogrebov prek interneta. Investicija naj ne bi presegala petih milijonov, trenutno imajo v načrtu tri kamere z možno razširitvijo na šest, standardizirani scenarij je že napisan. Po monitorju bi slovesnost spremljali tisti, ki bi imeli dostop do gesla, za katerega bi se tudi plačevalo: storitev naj bi bila pisana na kožo žalujočim v tujini, njihova navzočnost pa bi se tudi izpisala na posebni tabli v žalni dvorani. "Uvodne raziskave kažejo, da bi bilo za kaj takega zainteresiranih 18 odstotkov vseh strank. To je za tako novo tehnologijo na tako tradicionalističnem in občutljivem področju resnično ogromen odstotek. Res je, da med njimi prevladuje predvsem mlajša populacija, a to je vendar dobro! Kdo pa bo na koncu koncev pokopaval, če ne prav mladi?"

Sam se namerava dati po poslednji zavesi kot ekološko zaveden Slovenec in Zemljan vsekakor kremirati, nakar bodo njegov pepel raztresli, najraje kje v naših prečudovitih kočevskih gozdovih. Njegov grob bo v celoti virtualen, kar pomeni, da ga bodo hodili ob prvem novembru in rojstnem dnevu obiskovat na internet. Tam bodo kliknili na njegov nagrobni spomenik, kjer bo o njegovem življenju in delu pričala bogata zakladnica videobiografskega gradiva. V slovo nama je v žep vsakemu stisnil vžigalnik z napisom Kadite? Kar kadite dalje, kar ... in na drugi strani Krematorij Žale. Do samega konca namerava ostati inovator, ob tem pa ga najbolj moti, kako nepripravljena je naša širša okolica za večino vrst sprememb: "Ljudem bi rad pomagal doumeti, da je edina stvar, ki se ne spreminja, dejstvo, da se vse spreminja!"