Veliko beljakov za zajtrk

Nekje sem prebral, mislim, da v simpatični knjigi Ženska želja avtorice Rosalind Coward, da je naša družba zasičena s podobami ženskih teles in reprezentacijami ženske seksualnosti, kar naj bi bilo med drugim tudi posledica vztrajnega "osvobajanja" ženske med seksualno revolucijo. Skratka, zaradi pozornosti, namenjene ženskim telesom, so se moška telesa potihem umaknila v ozadje in se izognila neusmiljenim seksualnim definicijam, izraženim v centimetrih in kilogramih ideal(izira)nih proporcev. Patriarhalno okolje je sicer patentiralo ideologijo, da je ženska spolnost nerešljiva uganka, vendar pa kljub temu največji uganki ostajata prav moško telo in moška seksualnost. Dve temi, o katerih moški, še posebej barski specialisti za žensko spolnost, silno neradi govorijo. Zakaj? Da jih klen mačistični milje, ki o babah tako ali tako vse ve, slučajno ne bi izključil kot pedre ali impotentneže.

No, odkar obstaja profesionalni pornografski šovbiznis, moški težko skrivajo, o čem fantazirajo in kaj jih vzburja tako pri lastnem kot pri nasprotnem spolu. In odkar v porničih nastopa Rocco Siffredi, ženske lažje priznajo, da jim za ta žanr ni čisto vseeno, moškim pa je manj nerodno, če se s pogledom na protagonistu zadržijo dlje kot na njegovih spolnih partnerkah. Čeprav Roccovi filmi niso namenjeni romantičnim dušam in jih zaradi dinamičnih, dominantnih, brutalno naturalističnih serijskih penetracij resno odsvetujem preobčutljivemu občinstvu brez ustreznega predznanja iz fenomenologije komercialne spolnosti, so mnogi predsodki v zvezi s pornografsko industrijo nehali veljati prav po zaslugi studia Rocco Siffredi Produzioni, ki ga je Siffredi leta 1994 ustanovil na Madžarskem. "V Italiji že takrat ni bilo volje po zakonski regulaciji statusa industrije za odrasle, ki bi ustrezal vsem zainteresiranim stranem. Z leti se je stanje samo še poslabšalo," pove Rocco, na vprašanje, ali namerava v prihodnosti po vzoru kolegice Ciccioline vstopiti v politiko in stvari spreminjati od znotraj, pa se samo pomenljivo nasmehne. Pravi, da političnemu dogajanju v domovini že leta ne sledi več, ima pa občutek, da glavno mesto Italije kmalu ne bo več Rim, ampak Vatikan, medtem ko politiko tako na levi kot na desni narekujejo mali Berlusconijevi kloni, ki se za materialni vsakdan volilnega telesa kaj malo zmenijo. Skratka, njegovo izpostavljanje na področju, ki stigmatizira bolj kot snemanje filmov za odrasle, ne bi nikomur koristilo. "Prav nasprotno, izgubil bi zveste privržence."

In privržencev dejansko ni malo. Ne samo med odjemalci heteroseksualne pornografije, ki v svojem hišnem kinu najbolj uživajo takrat, ko italijanski žrebec na filmskem setu zbere tudi do sto nadebudnih debitantk. Rocco namreč velja za ikono tudi med homoseksualno publiko. Čislajo ga ustvarjalci in ustvarjalke tako imenovanih avtorskih filmov. Vlogo sta mu denimo ponujala Bernardo Bertolucci in Martin Scorsese, a ju je moral s težkim srcem zavrniti zaradi promocijskih obveznosti pri lastnih projektih. Več sreče je imela Catherine Breillat, francoska režiserka rahlo depresivnih filmov o metamorfozah ženske želje v sponah patriarhalne družbe, ki jih, vsaj po mnenju feministično navdahnjenih intelektualnih krožkov, zategujejo prav ljudje kot Rocco Siffredi. Rocco naj bi vlogo v njeni Romanci X (1999) sprva odklonil, toda po seriji obupanih telefonskih klicev se je vendarle omehčal. Breillatova je po snemanju večkrat izjavila, da jo je Rocco očaral kot profesionalec, odličen igralec in izjemno omikan človek, da ne gre zgolj za piarovsko vljudnost, pa je dokazala štiri leta kasneje, ko se je snemanja Peklenske anatomije (Anatomie de l'enfer, 2003) lotila prav v Roccovo čast. Kljub temu je morala za uvodni prizor poiskati dvojnika. Rocco namreč ni pristal, da bi mu ga fafal gej, ki naj bi bil glede na scenarij še mladoleten.

Rocco Siffredi je navzlic pedigreju s trojnim iksom poziral za niz mednarodnih trendovskih magazinov od Maxa do Vanity Faira, odkrito ga občudujeta Madonnin najljubši fotograf Jean-Baptiste Mondino in grafični oblikovalec Peter Saville, v svetu športa pa za njegovega dolgoletnega fena velja motociklistični prvak Valentino Rossi. Rocco je namreč velik ljubitelj motociklizma in motorističnih dirk. Razmišlja celo o svoji ekipi, o Siffredi Teamu, ki bi se udeleževal mednarodnih tekmovanj. Ko je pred leti snemal film Rocco Super Moto Hard, je za cameo vlogo v dirkaških prizorih nagovarjal tudi rojaka Valentina Rossija, ki je bil nad predlogom navdušen in bi se v filmu zagotovo pojavil, če mu tega ne bi preprečili panični sponzorji.

Urbana legenda

"Če bi dedci znali seksati kot Rocco Siffredi, bi število razvez in ločitev drastično upadlo," sem nekoč slišal iz resnih ženskih ust v neobvezni, a argumentirani debati. In slišal sem tudi moške, ki so trdili, da bi jih njihove družice zanesljivo odslovile, če bi jih skušali obdelati po Roccovi metodi. Zelo netipični izjavi. Tako iz ženskega kot tudi moškega zornega kota. Ponavadi je ravno obratno. Toda Rocco je izjema. "Ma kakšna izjema, Rocco je bog," je v Berlinu vzkliknila Marlenna, ko sem ji povedal, da se bom letos za prmejduš srečal z Roccom. V živo sem ga imel čast spoznati že pred šestimi leti na isti lokaciji, ko mi je na vprašanje, kaj je tisto, kar nekoga v tem biznisu dela drugačnega od drugih, kljub vrvežu in naglici, ki ga spremlja povsod, kjer se pojavi, mirno in prijazno povedal, da moraš brez predsodkov ljubiti seks v vseh oblikah, da te morajo brezpogojno privlačiti ženske vseh postav in starosti, ti pa moraš privlačiti njih in gledalce obeh spolov. Poleg tega potrebuješ še koncentracijo, dobro kondicijo in skladno telo, ki ga ne smeš zanemarjati. Rocco ne mara intervjujev. Glejte moje filme, pravi, in zvedeli boste vse, kar morate vedeti o meni. Novinarjem nerad pozira, še posebej če od njega zahtevajo več, kot zapovedujejo osnovna pravila vljudnosti.

Rocco je profesionalec in se tako tudi obnaša. Letos se mi je zdel še večji in markantnejši, k čemur so bržčas prispevale trume fotografov, novinarjev, obiskovalk in obiskovalcev, ki so prežale na njegovo atletsko oblikovano, meter devetdeset visoko pojavo, odeto v usnjen motoristični jopič v italijanskih nacionalnih barvah. Na trenutke sem imel občutek, da mu je kar malce nerodno, ker po sejmu ne more narediti niti koraka, ne da bi ga pri tem kot kako hollywoodsko zvezdo zasledovala z vsemi mogočimi snemalnimi napravami oborožena raja. Nič čudnega, da je imel še manj časa kot ponavadi. Mimogrede, če na Googlu vtipkate Rocco Siffredi, dobite približno 2,9 milijona zadetkov. Komajda petkrat več jih boste našteli, če vtipkate Tom Cruise. Dovolj za urbano legendo, ki pravi, da se je Rocco Siffredi še ne devetleten začel redno samozadovoljevati, nedolžnost pa naj bi izgubil pri trinajstih z dvanajst let starejšo žensko. Seveda me je zanimalo, če ti podatki kolikor toliko držijo. "Ne držijo." Ne držijo? "Ne." Kaj konkretno ne drži? "Takrat še nisem bil Rocco Siffredi." Aha. "Drugo bolj ali manj drži. Leto gor ali dol."

Rocco Siffredi se je s pravim imenom Rocco Tano rodil 4. maja 1964 v italijanskem mestu Ortona na jadranski obali. Bil je drugi najmlajši v družini s šestimi otroki, ki sta jih preživljala občinski uslužbenec in gospodinja. Mali Rocco se je zgodaj začel aktivno zanimati za nasprotni spol, kar je mamo močno skrbelo, zato ga je redno pošiljala v cerkev in k spovedi, kjer naj bi mu iz glave izbili grešne misli. Pa ni pomagalo. Ko je pri enajstih letih postal sezonski čistilec plaže v Ortoni in zaslužil svoj prvi denar, so se pod njegovo posteljo začele kopičiti revije z obscenimi slikami. Dve leti kasneje, točneje leta 1977, se je v italijanskih kinematografih zavrtelo razvpito Globoko grlo in Rocco ne bi bil Rocco, če se ne bi vtihotapil v dvorano in nato poln vtisov s strokovno usposobljeno žensko v praksi utrdil snov. Starši so ga vpisali v petletno poklicno šolo, smer elekrotehnika, kar naj bi mu omogočilo zaposlitev pri telefonskem podjetju. Pa ni šlo. Šolske knjige so bile preveč suhoparna družba za hiperaktivnega najstnika. S šestnajstimi leti se je prijavil v mornarico. V uniformi je zdržal slabe tri mesece, potem pa ga je začela Ortona utesnjevati. Spakiral je in jo mahnil v Pariz k starejšima bratoma, ki sta odprla italijansko restavracijo. Živopisno nočno življenje francoske prestolnice je neumornega Rocca samo še utrdilo v želji, da postane porno igralec. In ko ga je v nekem svingerskem klubu, kamor je Rocco redno zahajal, opazil legendarni Gabriel Pontello, zvezdnik popularnih pornografskih fotostripov s skupnim naslovom Supersex, se mu je želja naposled uresničila.

Preprosto največji

Rocco je kot Rocco Siffredi na filmu debitiral leta 1987 v kultni klasiki Belle D'Amour, trdoerotični predelavi Bunuelove Lepotice dneva, ki jo je produciral legendarni Marc Dorcel. Umetniško ime Siffredi je snel v gangsterski komediji Jacquesa Derayja Borsalino (1970), v kateri sta v glavnih vlogah nastopila Jean-Paul Belmondo in Alain Delon, slednji kot mali lopov Roch Siffredi. Da je bil Rocco od malega nor na filme, kaže tudi izbor likov, ki jim je vžgal specifično trdoerotično posvetilo: Rocky, Casanova, Markiz De Sade, Marco Polo, Zorro, James Bond (Never Say Never To Rocco, Rocco Never Dies) in seveda Tarzan v režiji Joeja D'Amata, ki mu je leta 1994 prinesel globalno slavo. V Tarzanu, po svetu so ga zaradi avtorskih pravic distribuirali kot Tharzana, je nastopil s svojo ženo Roso Caracciolo, bivšo madžarsko misico, s katero sta poročena od leta 1993 in imata dva sinova, osemletnega Lorenza in petletnega Leonarda.

Rocco Siffredi je v skoraj dvajsetih letih nastopil v več kot 1.400 filmih in sodeloval s preko 4.000 partnerkami. "Poslovno sodelovanje se mi zdi ustrezen izraz. Ne morem reči, da sem spal z njimi oziroma da sem jih pofukal, ker to ni res. Spal nisem takorekoč z nobeno od svojih soigralk, kar pa se fuka tiče, so nekatere bolje pofukale mene kot jaz njih." Med ženskami, ki so ga učvrstile tako v poslu kot v vlogi žrebca, omeni Tereso Orlowsky, ki mu je v začetku devetdesetih s svojimi zvezami utrla pot na ameriško tržišče in za katero je posnel skoraj tristo filmov. Pred sodelovanjem z gospo Orlowsky je na pobudo svojega bivšega dekleta dve leti preživel kot klasični maneken na londonskih modnih pistah, potem pa se je naveličal nadutih stilistov ter duhamornih osemurnih fotoseans in se dokončno predal neprimerno bolj razgibanemu poklicu, v katerem je dosegel čisto vse in z razvpitimi serijami Rocco's Initiations (uvajanje debitantskih igralk), Rocco's True Anal Stories (apoteoza analne spolnosti) in Rocco Animal Trainer (trdi razvrat z ligo uigranih porno starlet), ki imajo skupaj več deset nadaljevanj, osvojil vse možne nagrade in poglede. Čisto razkošje pornografskega uma in njegove filozofije pa predstavljata Roccova epska režijska podviga The Ass Collector (2002), porno triler, ki skupaj z bonus materialom na DVD formatu traja slabih šest ur, ter fetišistični stampedo Fashionistas (2002), ki vas - če si tega želite - brez dodatkov drži v pripravljenosti celih 280 minut.

Rocco je že med promocijo omenjenih projektov šokiral oboževalce z novico, da bo v filmih nastopal samo še do svojega 40. leta, potem pa se bo posvetil režiji in predvsem produkciji. Kot vedno je držal obljubo. Od lanskega maja dalje pred kamero ni več nastopil. Zakaj, Rocco? "Prvič, nikoli mi niso bili preveč všeč stari dedci, ki se onegavijo z mladimi puncami, in drugič, sinova mi kmalu ne bosta več verjela, da hodim v službo, če me bosta videvala v njihovi družbi." Služba, ki jo je Rocco opravljal skoraj dvajset let, v grobem zahteva seks najmanj dvakrat dnevno, in to 25 dni na mesec. Oziroma petdeset kakovostnih ejakulacij mesečno zgolj v službene namene. In kje je skrivnost, da njegovo 23-centimetrsko orodje, v času snemanja zavarovano pri Lloydu za vsoto 600.000 evrov, vsa ta leta ni niti enkrat samkrat odpovedalo poslušnosti? Rocco, ki za razliko od večine svojih kolegov ne pije in ne kadi, odvrne, da ni nobene skrivnosti. Če se dobro počutiš v svojem telesu, če znaš razmišljati z obema glavama in če zjutraj - po potrebi pa tudi popoldne in zvečer - popiješ veliko beljakov, ni razloga, da ti ne bi uspelo.