Lukenda namesto Herkulesa

53-letni Franjo Lukenda je v vsakem pogledu čisto običajen državljan: nekdanji rudar, zdaj upokojenec, poročen, z dvema odraslima otrokoma, stanovanjem v bloku in vikendom na morju. Slehernik, ki je zgolj po spletu okoliščin za nekaj trenutkov postal zvezdnik. Potem ko je leta zaman čakal na pravnomočno sodbo o izplačilu višje invalidnine, je državo tožil na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. V začetku oktobra letos je tožbo dobil. Ker mu slovenska sodišča niso sodila v razumnem roku, mu je slovenska država morala izplačati 3200 evrov odškodnine in dodatnih 965 evrov za povračilo stroškov. A s tem se slovenska država še ni odkupila. Evropski sodniki, med katerimi sedi tudi slovenski sodnik Boštjan M. Zupančič, so ji namreč naložili, da mora sistemsko rešiti problem sodnih zaostankov in tako preprečiti, da bi se še naprej dogajale množične kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Dva meseca pozneje je v stanovanju družine Lukenda na Koželjskega ulici 2 v Velenju zazvonil telefon. Klical je sam minister za pravosodje Lovro Šturm. Franjo je bil prepričan, da gre za šalo, zato je moškega na drugi strani žice začel zasliševati: "Kdo pa sploh ste? Kako se pišete?" Šele po nekaj minutah mu je postalo jasno, da se res pogovarja z ministrom. Še bolj presenečen je bil, ko mu je minister pojasnil, da bo po njem poimenoval najnovejši načrt za odpravo sodnih zaostankov in da ga v ta namen vabi na tiskovno konferenco in kosilo. Naslednji dan se je Franjo znašel na naslovnici najbolj branega dnevnega časnika v državi, poleg članka o aretiranem upokojenem hrvaškem generalu Gotovini. "Seveda sem bil ponosen! Članek si bom izrezal in ga uokviril, da bodo moji vnuki in pravnuki vedeli, kaj sem dosegel. To, da je v časopisu objavljeno ime Lukenda, samo po sebi sicer ni pomembno. Pomembno je to, da bodo zaradi mojega primera slovenska sodišča morda nekoč delala hitreje," mi je pripovedoval, ko sva ga s fotografom pretekli teden obiskala na njegovem vikendu blizu Novigrada na Hrvaškem. "Vse zasluge za zmago na evropskem sodišču ima moj odvetnik. Pooblastil sem ga, da je vodil zadevo v mojem imenu in ni me razočaral. Zadnja dva meseca me je klicalo ogromno ljudi, ki so hoteli izvedeti njegovo ime in telefon." Od leta 2002, ko se je Franjo upokojil, večino časa preživi na vikendu. Parcelo je kupil pred desetimi leti. Ima namreč dvojno državljanstvo, poleg slovenskega še hrvaško. Za slovensko je zaprosil po osamosvojitvi, za hrvaško pa nekaj let pozneje. Tako nikoli ni poznal težav izbrisanih in do njih tudi ne čuti posebne simpatije. "Bili so zelo naivni, ker so verjeli, da Jugoslavija ne bo razpadla. Pa tudi kalkulirali so." Po rodu je Franjo Hrvat. "Priimek Lukenda je dalmatinski. Moj praded je bil iz Makarske." Pradedovi nasledniki so se preselila v rudarsko mesto Kakanj v Bosni, kjer se je Franjo rodil leta 1952. Rudar je bil že njegov oče, in Franjo se je odločil, da bo nadaljeval družinsko tradicijo. "Oče mi je rekel: ko enkrat okusiš rudarski kruh, se od njega ne moreš več ločiti. In imel je prav." Pri dvajsetih je odšel s trebuhom za kruhom. Najprej v Švico, leta 1975 pa v Slovenijo. Prvih šest mesecev je delal na Geološkem zavodu v Ljubljani, živel pa v samskem domu. Ko sta se mu pridružila še žena in sin Robi, so se preselili v Velenje in zaposlil se je v tamkajšnjem rudniku lignita. V istem podjetju se je kot čistilka zaposlila tudi žena. "Kot rudar bi si službo lahko našel tudi v Kaknju, ampak za bistveno manj denarja. Poleg tega sem v Velenju takoj dobil stanovanje." Leta 1986, po smrti obeh staršev, se je v Velenje preselil tudi njegov mlajši brat. "K nam je prišel, ko je bil v osmem razredu osnovne šole. Posvojil sem ga. Ko je razpadla Jugoslavija, ga je kapetan hotel spraviti v Beograd. Če se takrat ne bi uprl, moj brat danes verjetno ne bi bil več živ." Brat je danes zaposlen v Slovenski vojski.

Franjo v rudniku ni bil le rudar, pač pa tudi član reševalne čete. Ena hujših nesreč se je zgodila konec sedemdesetih let, ko je v rudniku prišlo do požara. Umrli so štirje rudarji. Franjo se spominja, da je bil od jutra do večera v akciji. Zavarovalnica jih je za vloženi trud nagradila s približno tridesetimi milijoni. "Imeli smo dve možnosti: da si denar razdelimo med seboj ali pa da si z njim plačamo izlet. Odločili smo se za ogled taborišča Auschwitz na Poljskem." Sprva je kazalo, da se bodo izleta lahko udeležili samo tisti rudarji, ki so bili člani reševalne čete najmanj pet let. Franjo, ki je bil takrat v četi šele tretje leto, se je temu glasno uprl. "Ni se mi zdelo pravično, da bi eni morali ostati doma. Kolegi so me debelo gledali, češ kaj si upam. Ampak dosegel sem, da so na izlet lahko šli celo tisti, ki so bili v reševalni četi šele prvo leto." Ob vrnitvi iz Poljske, ko so bili že na Šentilju, jih je ujela vest o Titovi smrti. "Nikoli nisem bil komunist, ampak ta novica me je vseeno pretresla. Fantje na avtobusu so me spraševali, zakaj ga objokujem. Odgovoril sem jim, da zato, ker sem ga cenil. Uspelo mu je poenotiti 22 milijonov budal, kot se je pozneje izrazil lord Owen."

Franjo je v velenjskem rudniku delal dvajset let, vse do usodnega 6. januarja 1994, ko si je med delom poškodoval koleno in roko. Nezgoda mu je pustila trajno invalidnost. "Zaradi kolena sem moral na več operacij. Še zdaj imam bulo. Pred nesrečo sem bil član planinskega društva, zdaj pa v gore ne morem, ker me preveč boli." Prerazporedili so ga delovno mesto vratarja, to pa je pomenilo, da je moral na upokojitev čakati dlje, kot bi čakal, če bi še najprej opravljal rudarski poklic. A to še zdaleč ni bil edini udarec. V času nesreče je bil kolektivno in osebno nezgodno zavarovan pri celjski območni enoti Zavarovalnice Triglav. Ta mu je priznala in izplačala zavarovalnino za 13-odstotno trajno invalidnost, s čimer pa se Franjo ni strinjal. Ker zavarovalnica ni bila pripravljena na dogovor, je najel odvetnika Branka Verstovška in decembra leta 1998 pri celjskem okrajnem sodišču zoper zavarovalnico vložil civilno tožbo. Na podlagi izvedenskega mnenja ortopeda, prim. dr. Miljana Senčarja, je dokazoval, da mu pripada zavarovalnina za 20-odstotno trajno invalidnost oziroma da mu mora zavarovalnica izplačati 7 odstotkov višjo invalidnino od tiste, ki jo je prejemal med letoma 1994 in 1996. "Slovenskim sodiščem sem zaupal. Ko pa se je sodni postopek začel vleči, sem začel izgubljati potrpljenje. Veste, ni prijetno hoditi na sodišče. Že zato ne, ker moraš biti ves čas zbran, da se pri pričanju ne zmotiš. Pa tudi zato ne, ker si na očeh javnosti. Ljudje ne vedo, zakaj vstopaš v stavbo. Lahko si priča ali pa obdolženec. Meni je bilo to v precej veliko psihično breme." Kako počasi so mleli sodni mlini, povedo naslednji podatki: sodišče je potrebovalo skoraj dve leti, da je opravilo prvo obravnavo. Ko je novembra leta 2000 do prve obravnave končno le prišlo, je sodišče sprejelo sklep, da se za izvedenca medicinske stroke imenuje specialist kirurg Miloš Wahl. Na drugi obravnavi oktobra 2001 je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da izvedenec Wahl da dopolnilno izvedensko mnenje in je zato obravnavo preložilo za nedoločen čas. Wahl je februarja 2002 izdelal dopolnilno izvedensko mnenje, vendar prvostopenjsko sodišče do maja 2002 ni razpisalo obravnave. Franjo, naveličan čakanja, se je odločil za drastičen ukrep. Odvetnika Verstovška je pooblastil, da je maja leta 2002 v njegovem imenu na evropsko sodišče za človekove pravice vložil tožbo zoper slovensko državo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki ju zagotavlja evropska konvencija o človekovih pravicah. Med čakanjem na odločitev evropskega sodišča je dočakal zmago na domačem terenu. Višje sodišče v Celju je namreč februarja 2004 izdalo sodbo, v kateri mu je delno zvišalo invalidnino in odobrilo povrnitev stroškov. Celoten sodni postopek v Sloveniji je trajal kar pet let, tri mesece in devet dni. Od tega je štiri leta trajalo sojenje na prvostopenjskem sodišču. Prava sramota. Še posebej, ker tako dolgotrajno sojenje za slovensko prakso sploh ni izjema, ampak pravilo. Pogosto so sojenja še veliko daljša. Nič čudnega torej, da je od 800 tožb, ki jih je zoper Slovenijo vloženih na evropsko sodišče za človekove pravice, kar 500 povezanih s predolgim sodnim postopkom. Večino teh sporov je v Strasbourgu sprožila odvetniška pisarna Verstovšek. Franjo je imel to srečo, da ga je evropsko sodišče prvega vzelo v obravnavo in oktobra letos izdalo odločbo. Stališče evropskega sodišča v tej sodbi ni dopustilo nobenega dvoma: iz evropske perspektive ni dopustno, da se sojenje vleče pet let. S tem, ko je Republika Slovenija ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, se je zavezala, da bo svojim državljanom dosledno zagotavljala uresničevanje pravic in svoboščin, ki so v tej konvenciji naštete. Torej tudi pravico do sojenja v razumnem roku, kar pet let zagotovo ni. Še več. Sodniki so od naše države zahtevali, da mora določiti splošne in individualne ukrepe, s katerimi bo preprečila vsakršne nadaljnje kršitve in odpravila posledice dosedanjih. Takšna sodba je bila svojevrsten precedens, kajti od tu najprej nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Ali kot je pred kratkim zapisal dr. Ciril Ribičič, predavatelj ustavnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani: "Vse države, ki jih je zadela takšne vrste sodba, so se nemudoma lotile normativnih sprememb: Italija je sprejela znani zakon Pinto, Hrvaška ustavni zakon o ustavnem sodišču, Slovaška je spremenila ustavo tako, da lahko po vzoru na evropskem sodišču za človekove pravice nameni pritožnikom pravično zadoščenje, itd." In kako namerava ukrepati Slovenija? Pravosodni minister Šturm je spoznal, da se ne gre več oklepati Herkulesa, dosedanjega programa za zmanjševanje sodnih zaostankov, saj ta ni prinesel želenih rezultatov. Namesto Herkulesa je tako napovedal nov projekt, ki ga je poimenoval Lukenda in s katerim naj bi v naslednjih petih letih število nerešenih zadev prepolovili. Ali povedano drugače: do konca leta 2010 naj bi 566.588 nerešenih spisov zmanjšali na 284.000. Načrt vsebuje 26 ukrepov, od zagotovitve boljših delovnih razmer za sodnike, dodatnega zaposlovanja v sodnem sistemu za določen čas, finančne stimulacije za dobre sodnike do različnih zakonskih sprememb, s katerimi bi izpolnili tudi zahtevo evropskega sodišča, da bi morala slovenska zakonodaja sama urejati pravico do odškodnine zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku. Kako naj bi se ministrstvo tega vprašanja lotilo, naj bi bilo znano januarja, ko naj bi zakon obravnavala vlada. Pri tem pa je zanimivo, da minister Šturm iz dneva v dan spreminja svoje stališče. Oktobra, ko je evropsko sodišče razsodilo v prid Lukende in požugalo slovenski državi, je napovedoval ustanovitev posebnega sodišča, ki bi vsem oškodovanim s predolgotrajnim sojenjem lahko v razumnem roku prisodilo odškodnino. To bi bila nekakšna domača bližnjica do odškodnine. Državljani bi si prihranili pot do Strasbourga, država pa sramoto. Dva meseca pozneje o tem ni več ne duha ne sluha. Ravno nasprotno. Šturm je možnost ustanovitve novega sodišča odločno zavrnil. Vprašanje je tudi, če mu bo potrebna sredstva za nove zaposlitve in dodatno nagrajevanje sodnikov uspelo zagotoviti brez pritiska na proračun. Predsednik Vrhovnega sodišča Franc Testen je na primer že izrazil dvom, da je to sploh mogoče. Franjo se s temi težavami ne obremenjuje. Ponosen je, da načrt za odpravo sodnih zaostankov nosi njegovo ime. Vprašanje je le, kaj si bo mislil, če se bo tudi ta načrt, tako kot že vsi pred njim, izjalovil.