Ljudski oblikovalec

ParaSITE je bil prisesan na izpuh prezračevalnega sistema prenovljene gostilne Pod lipo. "Odpadni", z gostilniško kuho zasvinjani zrak, ki je prihajal iz odprtine v gostilniškem zidu, je polnil dvoplastno konstrukcijo, ki je toplotno izolirala notranjost začasnega mobilnega doma dveh ljubljanskih klošarjev. Okoli desete ure, ko je nočni mraz že pošteno rezal skozi meglo, je bila notranjost mobilnega PVC-šotora ogreta na za spanje sprejemljivo temperaturo. Mlajši brezdomec, prvi ponosni slovenski lastnik paraSITE-a, je doslej spal pod podobnim toplotnim izpuhom bližnjega supermarketa. "Nasproti policijske postaje na železniški postaji je dobra prezračevalna luknja. Ker je poleg nje grmovje, bi bilo super, če bi se lahko tam priklopil in me nihče ne bi videl," je začel načrte s paraSITE-om razlagati brezdomski mladenič, ki bo moral, ko bo dvodnevna umetniška instalacija končana, poiskati novo prezračevalno luknjo, na katero bo pritrdil svoj topoltni prisesek. Starejši brezdomec ob njem ni veliko govoril. Da mu je toplo in udobno, je povedal, medtem ko je otresal cigareto v priložnostni pepelnik, zložen letak o projektu ParaSITE, ki ga je v Moderni galeriji prejšnji teden predstavil večkrat nagrajeni newyorški umetnik Michael Rakowitz. Tisto noč sta, tako kot še trideset brezdomcev v ZDA, prespala v uporabni socialni pogruntavščini, ki tako kot večina Rakowitzevih projetov v javni prostor intervenira zato, da odpira razpravo o socialno-etični odgovornosti posameznika. "V ZDA problem brezdomcev ni vedno nekaj vidnega. Ljudje poskušajo ta problem ignorirati. Moji projekti ne rešujejo težav, ampak so pobuda za razpravo o njih. Če naredim ščit, ki se priklopi na ventilacijo, se bodo našli ljudje, ki bodo rekli, da je to pametno, vendar bi raje videl koga, ki se ukvarja s problematiko brezdomstva in bo rekel, da to ni etično, saj ti ljudje sploh ne bi smeli biti na ulici. Super. Potem bi jim rekel, naj zdizajnirajo projekt, ki bo uspešnejši od tistih, ki se izvajajo v Bronxu," je Rakowitz utemeljeval projket ParaSITE, ki ga je začel že pred osmimi leti. Od takrat je iz odpadnega PVC-materiala toplotno izolirane šotore naredil za brezdomce v Bostonu, Baltimoru in New Yorku, kjer ima z njimi protiteroristično logično največ težav: "Od 11. septembra je v New Yorku zelo težko delati nekaj, kar se uporablja tako, da se priklopi na ventilacijo zgradbe. Zaradi bioterorizma je postala ventilacija problem, tako da je v New Yorku manj brezdomcev prosilo za ščit. Vendar ne le zaradi priklopa na ventilacijo, ampak tudi zato, ker jih policija vse bolj preganja. Prepričanje, da so to ljudje, ki ne spadajo v ta prostor, je zelo priljubljeno." Omejevanje svobode brezdomcev se je v New Yorku z zakonskimi omejitvami Rudyja Giulianija začelo že leta 1999. Z večjo represijo se je župan odzval na incident, ko je brezdomec z opeko napadel žensko, in sprejeta je bila zakonodaja, ki daje policistom pravico brezdomcem odvzeti prostost, če se ti upirajo temu, da bi jih spravili v zavetišče za brezdomce. "To pa v resnici pomeni, da si aretiran, ker si brez doma, saj brezdomci ne želijo oditi v zavetišče, ker je tam največ nasilja. Če si brezdomec, je logično, da imaš na ulici boljše možnosti preživetja," je razložil Rakowitz, ki v New Yorku veliko časa preživi z brezdomci. Povedal je tudi zgodbo o brezdomcu Michaelu, ki je kmalu po tem, ko se je Giuliani razjezil na projekt ParaSITE, v New York Timesu prebral, da je v zakonodaji, ki prepoveduje šotorjenje na javnih mestih, šotor opredeljen kot konstrukcija, v kateri spi človek in ni višja od 110 cm. "Tako mi je Michael rekel, naj naredimo šotor, ki bo nižji od 110 cm. Zamisel, kako izrabiti zakonsko luknjo, se mi je zdela fantastična, zato smo naredili zelo nizek šotor. Prvič nismo imeli težav, ker so nam policisti, ki so bili zelo protigiulianijevsko usmerjeni, skoraj pomagali postavljati šotor. Kasneje je drugi policist hotel kaznovati Michaela, potem pa ga je pustil pri miru, ko mu je ta povedal, da zakon dovoljuje šotore, nižje od 110 cm. Enkrat pa se je Michael celo znašel na sodišču. Na tla je položil ščit, sodnik ga je vprašal, ali je to šotor, Michael pa je rekel, da ni, saj je nižji od predpisane višine, in povedal, da gre za neke vrste razširitev telesa. Sodnik se je tako zabaval, da ga je spustil."

Minareti in parkirišča

Pred predstavitvijo projekta ParaSITE smo Rakowitza v Ljubljani videli že s projektom Votomatics, ko je po Evropi izvajal vzporedne volitve za predsednika ZDA. Lahko pa se zgodi, da se bo kaj kmalu spet znašel pri nas, saj je njegov projekt Minaret kot pisan na kožo slovenski protidžamijski naravnanosti. Rakowitz izhaja iz družine iraških Židov, ki so se v tridesetih letih preselili v ZDA: "Tako sem odrasel ob babičinih zgodbah o Bagdadu, med katerimi je povedala tudi zgodbo o pojočih stolpih, ki so jim včasih kazali čas. Ko sem zrasel, sem zvedel, da so pojoči stolpi minareti, in med delom v Jordaniji sem bil navdušen, ko sem vsako jutro slišal petje iz minareta. Tudi v New Yorku je veliko muslimanov, toda imamo zakone, ki pravijo, da če imaš džamijo, ne smeš na glas izvajati adhana zgodaj zjutraj ali pozno ponoči. Muslimani so bili prisiljeni popolnoma preurediti svojo vero in džamije v New Yorku nimajo minaretov. Med raziskovanjem sem v šeriatskem pravu našel določilo, ki pravi, da lahko katerikoli stolpičast objekt, ki ima odprt blakon, postane polnofunkcionalen minaret. Ta podrobnost me je fascinirala. V Jordaniji sem našel uro v obliki džamije, ki ob določenih urah predvaja klice k molitvi. Namenjena je zahodnim turistom, vendar jo muslimani na Zahodu uporabljajo za nadomestek nečesa, kar manjka. To malo uro sem ob uri molitve povezal z ojačevalcem in iz bloka, ki je za en dan postal minaret, predvajal klice k molitvi." Poleg minareta bi v Ljubljani zaživel tudi njegov projekt P (LOT), ki se sprašuje o okupaciji in namenskosti javnega prostora ter želi ponovno preveriti legitmne načine participacije v mestnem življenju. Rakowitz v P (LOT)-u preverja legitmnost javnih parkirnih mest ob robu vozišč, kjer je z nakupom parkirnega listka mogoče najeti javni prostor izključno za parkiranje avtomobila, tako, da je izdelal šotore v obliki vozil (od navadne limuzine do porscheja). Ko avtomobilske šotore postavite na parkirni prostor, ki ste ga za določen čas najeli, javni parkirni prostor nenadoma ponudi raznovrstno paleto novih uporabnih možnosti: "Želim si, da bi se na ulici zgodila revolucija, da bi ljudje začeli metati kovance v parkirne avtomate in bi s tem na margini ceste vzniknilo popolnoma novo življenje."

Še eden od zanimivih Rakowitzevih projektov je Rise, domislil pa se ga je, ko je bil povabljen na razstavo, namenjeno povečanju vrednosti bloka v China Townu, v katerega so nepremičninski agenti želeli dodati galerijo, saj je kultura v New Yorku veliko donosnejša od Kitajcev. Nepremičninski agenti so s podvojitvijo najemnin iz bloka odgnali velik del tam delujoče kitajske skupnosti, z razstavo pa so želeli pridobiti nove, finančno sposobnejše kulturniške podnajemnike. "Z razstavo, ki so jo pripravili med 6. in 12. nadstropjem, so vabili galerije in umetnike, ki bi zvišali vrednost njihove lastnine, povišali davke in s tem odgnali Kitajce. To me je skrbelo in pri takem projektu nisem želel sodelovati. Ogledal sem si stavbo in v nadstropju, kjer naj bi razstavljal, zaznal čuden vonj. Odločil sem se, da po soseski povprašam, kaj ljudje menijo o razstavi. Odšel sem v pekarno in od ljudi slišal, da se jim projekt zdi grozen, da je imel brat enega od njih pred povišanjem najemnin tam pisarno in da oni nimajo nobene zveze s sodobno umetnostjo. Prišla je lastnica pekarne in me odpeljala h kuharju, da bi ga spoznal. Za njim sem zagledal glavno pečico, kjer se pečejo vse te kitjaske slaščice, in ugotovil, da se iz nje skozi ventilator dviguje vonj, ki sem ga zaznal v razstavnem prostoru. Naslednji dan sem jim razkril načrt, pri katerem so mi pomagali. Pečico sem s cevjo prek strehe povezal z galerijskim oknom, tako da so ljudje, ki so prišli v galerijo, vohali vonj kitajskih dobrot. Nenadoma so ljudje, ki so jih želeli spraviti iz hiše, prišli nazaj noter. To je bilo super," je z obilo pozitivne energije razlagal Rakowitz in dodal, da projekt Rise ni bil uspešen, saj so v bloku kasneje začeli oddajati razkošna stanovanja. Toda Rakowitz je že na začetku rekel, da ne rešuje težav. Le ustvarja domiselne in za malega človeka uporabne konflikte, s katerimi želi prispevati k novim, do globalne družbe prijaznejšim konsenzom.