Rimejker umetnosti

"Jejte umetnost!" poziva srbski ustvarjalec Marko Stojanović in ob tem v sklopu ljubljanskega festivala umetnosti Balkana ponuja replike del klasikov umetnosti prejšnjega stoletja iz kaviarja, sira, marcipana itd. "Kar ješ - to si. Torej, če ješ umetnost, postaneš umetnost sama," dodaja avtor digitalnih printov s fotografijami hranilnih rimejkov znanih slik, ki so bili na ogled konec septembra v Galeriji Art.si.

Umetnost obstaja le tedaj, ko se zanjo ve. Dejstvo pa je, da mnogi Markovi prijatelji in sorodniki za dela, ki jih je repliciral v živilih, pred to upodobitvijo niso vedeli. Gre torej za promocijo dela, narejenega pred leti, toda prebavljenega le v ožjem krogu sladokuscev. Štiriindvajsetletni avtor je ob tem pustil odprto vprašanje, ali je umetnost tudi tisto, kar ostane v straniščni školjki po zaužitju, recimo, Črnega kvadrata ukrajinskega avantgardista Kazimirja Maleviča v izvedbi iz čokoladne kreme.

Ob Markovi lanski razstavi v Novem Sadu se je srbski umetnostni kritik Andrej Tišma spraševal, ali so Stojanovićeva dela način približevanja abstraktne in hermetične umetnosti 20. stoletja ljudskim množicam. Ali je to manever, s katerim so mojstri minulega stoletja končno postavljeni na mesto, ki si ga zaslužijo v umetnostni zgodovini - v anekdotično sfero?

Sam Stojanović pravi, da neizmerno spoštuje in ima rad avtorje, ki jih je zmiksal na krožniku. "To so umetniki z veliko začetnico," je dejal z mehkim, vljudnim glasom. "S svojimi kolači, ki so na printih videti kot reklama za kako pekarno ali slaščičarno, vsekakor nisem hotel zmanjševati pomena in veličine njihovih del."

Pravzaprav Marko obožuje umetnost prejšnjega stoletja sploh, in to tako zelo, da bi jo najraje pojedel. "Ves čas se loči - to je duhovna hrana, to pa je hrana za telo," je na lice položil roko s prstanom v obliki velikega črnega kvadrata z rdečo zvezdo na sredini, "meni pa se zdi, da med duhovno in fizično hrano ni velikih razlik - rad bi zabrisal mejo med njima."

Razstavljeni primerki naj bi navdušili občinstvo, da bi se pridružilo gibanju ART FOOD. Torej vsaj za nedeljsko kosilo najmanj eno delo ameriškega kralja kič arta Jeffa Koonsa, nekdanjega moža pornozvezdnice Ciccioline? Zakaj v restavracijah še zmeraj ne ponujajo solate in rezancev v slogu pionirja akcijskega slikarstva Jacksona Pollocka, večkrat zdravljenega alkoholika, ki so ga umetnostni kritiki klicali Jack the Dripper po analogiji z Jackom the Ripperjem/Razparačem?

Kuhati se je Marko naučil iz nuje, ker so njegovi starši živeli precej mobilno. Ne spomni se več, kdaj je med serviranjem jedi prijateljem ugotovil, da je bel krožnik podoben slikarskemu platnu, hrana pa je lahko barva. Ko je študiral grafični dizajn na umetnostni akademiji v Novem Sadu, se je v diplomskem delu ukvarjal s strukturo in z barvo sladkorja, mleka v prahu, kave itd. Užitne replike je začel delati intuitivno, brez izdelanega koncepta, zakaj to počne. Toda obetavni ustvarjalec ni zavezan le hranljivim snovem.

Podobno je poskušal popularizirati vrhunce abstraktne umetnosti v tehniki gobelina, v tako imenovanem GOBELIN ART-u. "V naši družini so vsi šivali gobeline," se je nasmehnil. "Ljudje so v obdobju Jugoslavije vložili veliko truda v največji kič, kar jih je. Mislili so, da bodo nazadnje dobili kopijo umetniškega dela."

Naredil je osnove za gobeline replik del Marka Rothka, Yvesa Kleina, Davida Hockneyja itd. z legendami za izbiro nitk. S tem je hotel pokazati, da so "brezpredmetna" dela avtorjev zrela za množičnega potrošnika, torej za gobelin, vsaj toliko kot baročni in drugi priljubljeni motivi. Gobeline je naredil oziroma izvezel Markov oče in to že po razstavi, ko je projekt dobil nekaj nagrad: "Si predstavljate, 102.400 vbodov v Malevičevem Črnem kvadratu na belem? Od tega je bilo največ vbodov črnih. Oče je v ta kvadrat vložil vso svojo žalost, ki jo je občutil ob ločitvi od mame. Seveda pravi, da tega gobelina ne bi prodal za noben denar."

Ker je Marko, kot pravi, odraščal med kičem, s katerim ni bilo prežeto le njegovo bivališče, ampak vse mesto, ima kič še posebej rad. "Zame je zanimivo, kdaj kič prestopi mejo kičastosti in postane nekaj fenomenalnega." Vzorčen primer je pozlačena plastika v trgovinah s kitajskim blagom. Posebej pa ga navdihuje naivni srbski dizajn. "Ko se sprehajam po Ljubljani, opažam, da se z reklamami in izložbami ukvarjajo ljudje, ki so za to šolani. V Srbiji pa je dizajn prepuščen priložnostnim ustvarjalcem." Pojavu, ki bo po njegovem v desetih do petnajstih letih izumrl, se želi posvetiti v novem projektu; menda bo to knjiga, za katero s fotoaparatom zbira gradivo po vsej Srbiji.

Sicer pa je že med študijem ugotovil, da ga kot ustvarjalca komercialni dizajn, na primer za oglaševanje bank, le malo zanima. "Če bi potrkal na vrata marketinške agencije, bi najbrž dobil službo," je zatrdil, oblečen v navaden črtast pulover in rjave hlače. A skoraj nevidni detajli, kakršen je uhan v obliki zvezdice iz modre plastike v levem ušesu, pričajo, da na Marku očitno ni nič naključno - vse je zdizajnirano oziroma njegova podoba je že poklicno deformirana. "Plače so v agencijah desetkrat višje od povprečnih srbskih. A tam gre za skupinsko delo. Nič šal. Točno se ve, kaj in kako mora biti na koncu."

Toda z oblikovalskimi prijemi, znamkami in drugimi lepotami oglaševalske industrije se rad poigra in jih uporabi kot izrazno sredstvo. Zgled je njegova serija digitalnih kolažev Hajduk Veljko vs. Hamlet, kjer z izrazito homoseksualno simboliko tipizira dva tipa moškega. Ljudski junak, mačo, Srb z veliko začetnico - Hajduk Veljko proti intelektualcu - nežnemu, feminiziranemu liku Hamleta. Marko Stojanović se je rodil v mestu Negotin, kjer se po junaku Veljku imenujejo ne le ulice, ampak tudi restavracije in fitnes klubi. Sarkastični kolaži z izseki tabel z negotinskih ulic naj bi gledalca spodbudili k razmišljanju o vsesplošni sodobni tipizaciji za namene ideologij in reklame. "Za sorodnike, ki so prišli na razstavo, je bil že digitalni print veliko čudo. Nekateri so mojim staršem rekli, da sem to zelo lepo narisal."

Zdi se, da se tvoja dela tesno prepletajo z žalostno obarvanimi dogodki iz osebnega življenja. Se strinjaš, da so umetniki še najbolj ustvarjalni, ko so nesrečni? "To zveni patetično. Tudi ne zdi se mi, da je tako."

Kljub precejšnjemu uspehu za mladega avtorja (saj je diplomiral lani) se ne jemlje preveč resno - z neizumetničeno skromnostjo si pri sogovorniku nezavedno nabira točke. Ko ga poskušam umestiti v okvir sodobne umetnosti in namignem, da bo menda kdaj zastopal kakšno državo na Beneškem bienalu sodobne umetnosti, se ponižno distancira od velikih sodobnikov. "Moja dela so po kakovosti daleč daleč od njihovih." No, o tem bi se dalo razpravljati ... "Spremno besedilo k mojim delom je bistveno enostavnejše od besedil sodobnih umetnikov. Doma imam veliko katalogov in knjig o moderni umetnosti. Niti slučajno ne razumem, kaj hočejo povedati ... Všeč pa mi je kaka struktura ali element ..."

Stojanović bo dal vse od sebe, da bo živel od umetnosti oziroma poiskal vmesno pot med prodajnim in umetniškim. To pomeni, da se mu ne obeta rožnata prihodnost. "Zdaj sem tako mlad, da si lahko privoščim, da živim od tega, kar rad počnem. Toda v Srbiji bom le stežka preživel z umetnostjo." Zdi se mu, da njegova domovina le malo naredi za promocijo svojih sodobnih umetnikov. "Ne vem, kako, a recimo mladi slovenski avtorji se uvrščajo v mednarodne kataloge. Brez podpore države se to le s težavo doseže ..."

Glede na to, da se je njemu najbližja in najdražja oseba zaradi nezmožnosti dela in življenja v Srbiji pred pol leta preselila v London, je velika verjetnost, da se bo tudi Marko odpravil v Veliko Britanijo. "Upam, da se bom čez deset let, ko bom prepotoval ves svet, vrnil v Srbijo. Upam, da bodo do takrat v Negotin pripeljali hitri internet in bom lahko živel od razstav na svetovnem spletu."