"Jebemti, vse to, kar sem zdaj, in še veliko veliko več!"

Najbolj sijajno se mi je zdelo, kako dolgo sva dva Jureta potrebovala, da sva se sploh lotila uradnega dela intervjuja, ko sva si imela pa najprej za izmenjati toliko pomembnejših misli: recimo to, da oba obožujeva Six Feet Under, čeprav imava med gledanjem ves čas neprijetne misli tipa Brrr, kako malo nas loči od tega, da nam začnejo crkavati bližnji in Mater, da nimam kje vendarle zaritega kakega tumorja?! Ali pa to, kako navdušena sva bila kot najstnika nad v teh logih precej neznanimi pisatelji, kot sta Harlan Ellison in Theodore Sturgeon. Ali pa - se je temu sklopu sploh mogoče izogniti? - dve/tri besede o tem, kako ničevost povsod okoli nas ni zgolj redno nagrajevana, temveč se večino časa vozi v čedalje bolj zlati kočiji in si pusti brati odo za odo, z davkoplačevalskim denarjem spisano v nje sveto čast. Mislim, da je do prvega striktno obrtniškega vprašanja tipa Koliko si star? ali Kje si se rodil? minila vsaj kakšna ura, še posebej ker sva se vmes tudi uživaško ukvarjala z vprašanjem, kaj vse točno mu bova posnela iz nepresahljivih kovčkov moje domače spiratizirane zakladnice. Začela sva z vsemi štirimi sezonami Black Adderja.

Gledalci ga poznate kot pomemben del fenomenalne klape imitatorskih frikov, ki jo je okrog sebe za petke zjutraj in sobote zvečer zbral Sašo Hribar. Meni se je vedno najbolj dopadel Juretov mali smehec, kadar oponaša baby-Busha - tisti standardni tako malo v stran vrženi heh-heh, ki resnično povzame krvavega Pavliho iz Teksasa, to one-man parado demonske imbecilnosti. "Madona, ga imaš dobro naštudiranega, tega bozota!" je tako v maskirnici TVS od samega navdušenja razposajeno bushnila Polona Vetrih, a Junior je zgolj eden z bogate palete likov, za katere je v eni daleč najmanj slabih TV-oddaj domače produkcije vsak vikend odgovoren Jure. Tu so samo za začetek še Tony Blair, Mr. Bean, Clint Eastwood, angleška kraljica, Superman, Donald Rumsfeld, Elvis, Angela Merkel, William Shatner in seveda upokojenka Milka, ki je pred leti pela v Nemčiji.

Tihi genij iz Brežic postaja iz tedna v teden prepoznavnejši, Mladinino uho pa je dokončno ujel, ko je o njem v novoletnem intervjuju prav noro visokoleteče superlative trosil njegov za zdaj še nenadkriljeni imitatorski mentor in oddajni šef. Ko sva se sestala na štiri oči, je postala zgodba samo še bolj fascinantna. Jure Godler je, ko je bil star šest let, sam sebe naučil angleščino. S sedmimi se je ob pomoči osnovnega učnega paketa in kasetofona naučil perfektnega cockneyjevskega narečja, nakar se je zelo hitro povsem sam, brez vsake zunanje pomoči, iz knjig naučil notnega zapisa. Ko sem ga vprašal, kako za vraga je to sploh šlo, je odvrnil, da pač prekleto težko.

Potem je začel komponirati. Do svojega petnajstega leta je imel napisanih prek dvesto različnih glasbenih del - "Oh, kako rad sem pisal opere! Zdaj recimo pišem svojo enajsto, in ta bo res dobra! Polna bo egipčanskih misterijev! Je na svetu sploh še kaj lepšega, kot so egipčanski misteriji?" - vmes pa je v dveh letih naredil šest letnikov nižje glasbene šole in veliko bral.

Če rečemo, da je veliko bral, to ne pomeni, da je tako kot marsikdo drug trikrat prelistal Lukca in njegovega škorca in morda še Pozor, črna marela!, temveč je do konca osnovne šole predelal kompletnega Shakespeara, in to v angleščini - razen, se danes obžalujoče nakremži, par zgodnjih dram, ki mu jih ni uspelo dobiti v originalu. Miltonov Paradise Lost se mu je takrat sicer izkazal kot še nekoliko preveč nerazumljiv, je pa imel zato toliko več veselja s Chaucerjevo Canterbury Tales in kompletno angleško Agatho Christie. Ko jih je imel dvanajst/trinajst, je, medtem ko mu je na računalniku 24 ur na dan brlel program, ki je spremljal pozicijo čisto vsakega satelita v Zemljini orbiti, na ustrezen naslov redno pošiljal scenarije za Star Trek: The Next Generation: seveda v angleščini, in to kompletno formatirane, kar pomeni, da so imeli vsi standardno obrtniško zgradbo teaser + 4 dejanja, priložen pa je bil tudi pronunciation guide za vso tisto klingonščino.

Star Trek je bila takrat namreč edina resna serija, ki je prakticirala t. i. open script-submission policy, to pomeni, da za predložitev scenarija nisi nujno in brezprizivno potreboval agenta. V desetih letih so potem producenti iz dobesedno stotih tisočev scenarijev, ki so jih dobili od fenov, posneli natanko tri epizode - na podlagi talenta, ki je zavel iz Juretovih izdelkov (v kuverti jih je redno pošiljal po dvajset na leto), ga je Paramount povabil na pitch session v Hollywood, da se predstavi kot morebitni pisec takrat aktualnega odpilka Star Trek - Voyager. Ker so trinajstletnemu fantku iz Brežic možnosti udejanjanja tovrstnih ekskurzij načeloma malček omejene, so seanso potem opravili po telefonu, a ni bilo iz tega žal nič, ker so mu - zmedenemu in tremastemu - namenili vsega skupaj dve minuti.

Več kot razumljivo je, da je fant te baže strašansko trpel v do neba zaudarjajoči mesoreznici slovenskega šolskega sistema. V osnovni šoli ga je random govedo itak non-stop obmetavalo z želodom, ko pa se je s petnajstimi leti vpisal na ljubljansko srednjo glasbeno, je postalo življenje samo še mučnejše.

Moral je živeti v dijaškem domu, kjer po deveti uri zvečer ni imel izhoda, še hujši pa so bili skupki celic, s katerimi si je moral deliti nadstropje: "Bil sem med ljudmi, ki so bili mesarji. Namreč dobesedno. Jaz sem zvečer v svoji sobi komponiral, tam zraven pa je bil nekdo, ki je imel na agroživilski naslednji dan prakso klanja živine. Strašni šaljivci so to bili. Kako duhovito je, da ti nekdo, ko se greš tuširat, odnese obleko in brisačo in ga potem na ta račun vidiš, kako skače po hodniku."

Da o profesorjih sploh ne izgubljamo preveč besed: "Vedno sem komponiral v Mozartovem stilu (ker nisem nikjer našel nobene druge glasbe, ki bi bila pol tako dobra kot njegova), učitelji pa so me maltretirali in dajali v nič, češ da je Mozart pase in da je treba danes delati avantgardo in eksperimente. Ti pa so, kot je jasno komurkoli, ki deset minut posluša tretji program Radia Slovenija, popolnoma neprebavljivi."

Do petnajstega leta je napisal prek dvesto glasbenih del, v vseh štirih letih uka na srednji šoli pa jih je skomponiral le morda deset, in to vključujoč vsa najminornejša. Šola mu je glasbo tako zagabila, da se je raje vpisal na filofaks in sklenil študirati angleščino, a več kot dober letnik seveda tudi tam ni zdržal. Dokončno ga je odbila neandertalska omejenost in strokovna nepodkovanost številnih profesorjev, ki so okostenelo žlobudrali s predpotopnih prosojnic in jih je zares zanimalo samo pikolovsko izteravanje skrajno arbitrarnih pravil, ki niso imela zares nobene veze z ničemer, še najmanj pa z znanjem in osebno rastjo. Zadnji spomin, ki ga ima na fakulteto, je ta, da je neko sošolko med predavanjem zgrožen vprašal: "Ti, pa si predstavljaš, da je ta tip za tole dejansko plačan?" in ga je bitjece samo nestrpno utišalo: "Pššššt, PIŠEM!" Takrat je vstal, odkorakal iz dvorane in se nikoli več vrnil.

Poklic: imitator

Od takrat je poklicni imitator. Jure Godler je hiter, krčevito vljuden dvaindvajsetletni Brežičan, iz čigar vsake geste - vsaj v komunikaciji ena na ena - veje razorožujoča in povsem nepotvorljiva človeška spodobnost. Trenutno je v letih, ko vsako stvar ali ljubi ali sovraži - in če kaj poznam ta tip človeka, sploh ni nujno, da se bo to kdaj spremenilo. Tudi ko besni, kar počne pogosto, ostane skrajno prijeten fant. V svoji dikciji uporablja tako veliko angleških izrazov, in to na tako doživet način (prednjačijo "Excellent!", "Thanks, man!" in "You got it!!!"), da bi se utegnilo zazdeti dolgočasnemu človeku blazno čudno. V arzenalu njegove govorice telesa igra nenavadno pomembno vlogo mobilnost zapestij.

S Sašem Hribarjem se je seznanil leta 2003, ko je s sošolcem Tilnom Artačem (v Hri-baru igra med drugim Rupla, Makarovičevo in psihologinjo Ifigenijo) na TLP-ju nastopil v rubriki Pet minut slave; drugo je zgodovina. Na sobotno popoldne, ko sem obiskal vajo in snemanje Hri-bara, se je Jure prvič preskušal z likom Sylvestra Stalloneja v vlogi Rambota, kar je v bistvu vsaj vizualno precej ambiciozen lik. Prav inspirativno je bilo opazovati, kakšne čudeže znajo iz tako ničevih rekvizitov v nekaj urah narediti gospe v maski (vmesni fazi med Juretom Godlerjem in Johnom Rambotom sta bili Charlie Sheen in, kot je poznavalsko ugotovil Don Corleone, Farinelli).

Kolikor je samo snemanje bržčas vsake oddaje na TVS neka taka mučna raztegnjena brozga, je okrog Hri-bara vseeno zbrano toliko zabavljaškega talenta, da ni nikoli zares morbidno dolgčas. "What the fuck?" na vaji kot grom z jasnega neba sikne animirani lik Andreja Bajuka kar tako na suho, nekam v eter. Na Jureta ne moreš v nobenem trenutku računati, da ne bo skočil na noge in na klavirju odigral hitroprstnega venčka starih legendarnih TV-špic, začenši s Knight Riderjem. "Igralski poklic je, kot bi iz vode sral na brv!" v garderobi učenjaško zagode Marjan Šarec, medtem ko gospa Ifigenija razlaga, kako bi kakemu decu razparala prsni koš. V resnici bi si vsi ti sijajni mladi fantje zaslužili vsak po svoj profil.

Vsemu skupaj z dobro voljo in pristno toplino predseduje Sašo Hribar, ki se ves čas iz srca krohota in očetovsko deli high-five ter celo medvedje objeme. Po treh minutah je jasno, da je to človek, ki premore več kot dovolj lastne veličine, da mu ni treba prirezovati tistih okrog sebe. Kot tak seveda ni tipičen pojav ne za estrado ne za dotični, vsaj na papirju javni zavod. "Televizija je poleg šole pravzaprav moj prvi stik z neko institucionalizirano mešanico ljudi," pravi Jure, medtem ko v garderobi kategorično zavrne par Rambota-nevrednih biciklističnih rokavičk z zlatimi verižicami. "In kolikor sem tu našel svojo klapo, sem žal odkril tudi cel kup ljudi, ki so vsi po vrsti stari okrog trideset in nimajo pojma o tem, kaj bi s sabo, do sedaj pa niso spravili skupaj ama čisto ničesar. Taki se najbolj znašajo nad mlajšimi in blebetajo o 'kreativnosti', čeprav je njihov največji dosedanji uspeh recimo to, da so pred petimi leti stopetdesetkrat fotokopirali neki scenarij."

Danes dobiva Jure poleg plačil za priložnostne nastope redne dohodke od Hri-bara, Radia Ga-Ga in TLP-ja, če lahko temu rečemo dohodki. "Ma res je, da smo marketinški kreteni - celotna ekipa, kar nas je. Redki so taki osli, kot smo mi - niti malo se ne znamo tržiti. Še dobro, da ni noben od nas pohlepen na denar." Za konkretne številke mi žal ni dovolil, da bi jih objavil, sem si pa izboril pravico, da vam povem svoje mnenje, da so šokantno porazne, tako rekoč sužnjelastniške. Za ponazoritev naj navedem samo primer Radia Ga-Ga, kjer so mladinci kljub vsakopetkovi briljantni udeležbi za svoj trud do nedavnega dobivali natanko nič (0) tolarjev, dokler si ni šel Hribar k urednici izborit vsote, ki je tako nizka, da avtorju teksta preprosto zmanjka pridevnikov: čisto res, dejansko sem imel pred temle napisanih par kilavih stavkov, a sem vse pobrisal, ker ni niti eden ustrezal žaljivi bornosti vsote.

A dokler bo Jureta nastopanje na televiziji osebno osrečevalo, ne namerava vreči puške v koruzo. "Strašno rad nastopam na TV!" pravi z roko, stisnjeno v pest. "Niti ne vem, zakaj. Nastopanje v živo imam še posebej rad. Ko sem bil majhen in sem se drl, me je bilo treba samo posaditi pred TV in sem dal takoj mir." Ironično se nasmehne ob misli, da je postal skoraj slaven ravno nekje takrat, ko je doumel, kako absolutno ničvredno je mnenje naključnega človeka, ki ga srečaš na ulici. "Najbolj bedno se mi zdi, ko srečam nekdanje sošolce in pravijo: 'Ti, a zdaj pa nismo več zadosti dobri zate? Zdaj se pa nočeš več družiti z nami?' Ja prekleta gnida ušiva, si rečem - kdaj sem se pa sploh hotel?!"

Pravi, da ne prenaša zabav, ker so prehrupne, preveč pijane in ker nima od njih absolutno nič. En šluk redbull-vodke, ki ga je srebnil za uslugo tovarišem, je bil njegov edini požirek alkohola v življenju, prav tako je enkrat samkrat nagnil skodelico kave. Kar se tiče cigaret, ni potreboval niti dima. Njegov dosedanji študij je bil sicer kratek, a povsem dovolj dolg, da se mu je do konca zagabil lik slovenskega študenta, ki ima pet dni na teden polno gofljo študentskih pravic in privilegijev, ne da bi se mu karkoli svitalo o eni sami relevantni stvari pod soncem.

Priročnik

V prostem času se Jure raje ukvarja s pisanjem fizikalnega traktata z delovnim naslovom On Observation, pri katerem se naslanja na Einsteinovo teorijo relativnosti. "Einstein me je vedno blazno zanimal. 'Relativity' je knjiga, ki sem jo v življenju od vseh prebral daleč največkrat. Predelal sem jo vsaj tridesetkrat, pa jo še zdaj razumem bistveno slabše kot katerokoli drugo knjigo, ki sem jo prebral samo dvakrat."

Ker je višjepodpisani škrabar kljub neutolažljivi fascinaciji z vesoljem in kvantno nedoločljivostjo en tak runkelj za naravoslovje, v podrobnosti raje ne bomo rinili, v osnovno ilustracijo naj zapišem samo, da je Jure "ustvaril opazovalni sistem, v katerem zaradi njegove narave nekateri matematični koncepti, kot je recimo diagonala, sploh ne obstajajo. V bistvu gre za to, da teoretično najmanjši možni časovni interval transformiramo v matematični sistem z namenom, da bi lahko prek same strukture zreducirali vse sisteme, ki so, dokler ne bi prišli do nekega najosnovnejšega možnega sistema ter na podlagi njegovega obnašanja dobili nekoliko jasnejšo podobo nastanka vesolja."

Projekt je začel pisati lani februarja in mu na teden posveča recimo po tri ure konkretnega računanja, razmišlja pa o teh vprašanjih itak ves čas - včasih tako intenzivno, da se ne zaveda, kam ga vmes nosijo noge. Povsem prostodušno prizna, da ima pri pisanju znatne težave in da je ta trenutek "nekoliko izgubljen". Več uspeha je imel tekst, ki ga je napisal kot priročnik za prevajalce romana Finnegan's Wake, Joyceove problematične in od kritike tisočkrat ovržene lingvistične pirotehnike, nad katero je pri nas stroka preprosto obupala, češ da je neprevedljiva. "Ker mi gre v življenju zelo na živce, če mi kdo trdi, da kaj ni mogoče, in ker se mi je zdela knjiga čudovita, sem sklenil napisati splošni priročnik za prevajalce Jamesa Joycea."

To pomeni, da je razvil par lingvističnih enačb ("Oh, pa saj v njih ni nič drugega kot plusi in minusi in oklepaji!" mi skromno razloži). Naj navedem eno samo in z njo ponazorim, zakaj se spet ne bi spuščali v detajle: "Vedno, ko se pri transpoziciji ne da najti soskladja med morfološkim in fonetičnim pomenom, se doda kompenzacijska matrica." Kot edini način, da lahko lingvistični laiki ovrednotimo validnost pričujočega stavka, naj dodam, da so Juretove teze prek njegove tržaške naveze naletele na izjemno navdušenje v Zuerichu, kjer imajo inštitut Jamesa Joycea. Fritz Senn, ena največjih, če ne največja svetovna avtoriteta za tega pisatelja, je Jureta povabil, naj jim pride o svojih idejah v Švico predavat, kar namerava povabljenec tudi storiti.

Posebej optimističnega ga dela dejstvo, da je bil sprejet na glasbeno akademijo v Salzburgu, torej na eno od recimo petih najmočnejših tovrstnih ustanov v Evropi. S poukom bo začel letos marca. Med štiridesetimi kandidati je bil eden od treh zaslužnih srečnežev, ki so jih nazadnje sprejeli. "Če mi v življenju kaj pomeni pohvaliti se z eno rečjo, bi to bilo, da so mi po sprejemcu rekli, naj malo počakam. Vse druge so nemudoma odslovili in jim rekli, da bodo rezultati julija objavljeni na internetu, meni pa so naročili, naj počakam. Čez čas je prišel ven profesor in mi dejal, da si bo štel v veliko čast, če bo lahko postal moj učitelj, do česar je prišel na podlagi mojih kompozicij, ki sem jih predložil kot del sprejemnega izpita. To mi še posebej veliko pomeni, ker so bile to natanko iste kompozicije, za katere so mi tukajšnji skladatelji in profesorji rekli, da niso nič vredne in da se poserjejo nanje."

Štipendijo za to častitljivo ustanovo so mu pomagali zagotoviti rotarijanci, njegova nova akademska kariera pa ne pomeni, da bo rodna gruda prikrajšana za brsteči imitatorski talent. Za konec tedna se bo namreč vozil nazaj v Ljubljano, kjer namerava še naprej opravljati dosedanje zabavljaške dolžnosti. Razmišlja, da bi si najel stanovanje, a za nekaj hipov kar otrpne, ko mu povem, koliko bi ga v prestolnici najmanj prišla najemnina za najpovprečnejšo podganjo luknjo. Že sedem let dejansko živi v istem študentskem domu, saj se je bivanja tam pač navadil in ima - morda paradoksalno za študentski dom - v njem mir. Status študenta je, pametno, ohranil, svojo sobo pa je spremenil v pravo cyber-jazbino z vso možno belo tehniko, ki omogoča kakovosten pobeg.

Dneve preživlja tako, da komponira, bere, piše roman v angleščini, računa, pogleda kak DVD in imitira. Včasih ga zanese v Kolosej, drugače pa zelo rad hodi na sprehode po Ljubljani: "Zvečer, ko ni ljudi. Imam že povsem ustaljeno traso. Vedno s sabo vzamem svoj I-POD, brez katerega bi me že zdavnaj pobralo." Spat hodi ob petih zjutraj, na srečo potrebuje samo po nekaj ur na noč. Izvzemši obilen zajtrk, ne poje skoraj nič. Nazadnje je jokal, ko ga je od originalnega rokopisa Figarove svatbe ločila le tenka muzejska vitrina.

Ima neke vrste fotografski spomin, vendar ne stoodstotnega. To pomeni, da si besedilo shrani pod določeno vizualno podobo, nakar mora iti nujno spat in zjutraj lahko tekst, če si v misli prikliče to vizualno podobo, brez napake recitira na pamet. Proces je vse prej kot avtomatičen in mora vanj vložiti ogromno energije, poleg tega besedilo čez nekaj dni spet pozabi - a tako se je recimo v dveh dneh na pamet naučil celotnega Hamleta.

O svojih dolgoročnih ambicijah ne zna povedati veliko. "Veš, imam toliko različnih interesov, da ne znam formulirati neke konsistentne ambicije. To zna biti včasih hudo problematično. Ko pa me kdo vpraša, kaj bi rad bil, mu odgovorim: jebemti, vse to, kar sem zdaj, in še veliko veliko več!" Ko mi v pogovoru od časa do časa - grdo in krivično bi jo bilo zadržati - izleti beseda 'genij', me takoj zavrne, da on to že ni. Definicija genija je po njegovem: "Nekdo, ki se ne samo zaveda vseh dejstev okrog sebe - temveč je z njimi tudi pomirjen." Če bi moral svoje ambicije obtesati v eno samo, potem si želi postati natanko to.