Sploščena Slovenija

Kdo je Arjan Pregl, slikar mlajše generacije, ki želi skozi vizualno umetnost problematizirati družbene in politične razmere v Sloveniji? Takšen je bil namreč namen njegove razstave v Žalcu oziroma bloga z njegovimi deli Sploščena Slovenija. "Temelj je teza, da je Slovenija bolj spLoščena kot sproščena. Teme, ki se jih loteva, so sproščenost, uravnoteženost, nestrpni govor politikov, revidiranje zgodovine, ustvarjanje napetosti," je bilo mogoče prebrati v napovednikih. Kdo torej?

Bolj ko sem se približevala Preglovemu ateljeju v Murglah, bolj sem bila v dvomih. Je morda "družbena kritika" le priložnost, da postane opazen? Ali je ta kritika res umetniško dejstvo, dokazno gradivo, da živimo v državi, s katero je nekaj narobe?

Sin umetnostne zgodovinarke ter znanega založnika in pisatelja. Je slikar zanj prej diagnoza kot poklic ali nekaj, kar pač počne, ker je tako naneslo? Je sploh imel poklicno izbiro? Bi lahko sestopil z intelektualnih tirov, ki so bili zanj položeni, ko je odraščal med policami s knjigami o umetnosti in zbirko del znanih slovenskih slikarjev?

"Odločal sem se med ekonomijo in slikarstvom," je pojasnil 33-letni Arjan Pregl, ko sva se po stopnicah povzpela na podstreho v hiši njegove mame, v večjo sobo, ki je njegov delovni prostor. "Šele na koncu srednje šole sem se odločil, da bom slikar, pri čemer sem vedel, da ne bom takoj sprejet na likovno akademijo, ker nisem bil dovolj dober v risanju."

Skozi uradni, torej akademski vhod v umetnost je vstopil po tem, ko se je dodatno izuril v risbi in je eno leto na filozofski fakulteti študiral umetnostno zgodovino. "Šele ko sem zadnji semester prvega podiplomskega študija odpotoval v ZDA, sem spoznal, česa vsega nisem dobil na akademiji, čeprav bi po svojih predstavah moral," mi je podal kozarec s cedevito. Še danes, po opravljenem magistrskem študiju slikarstva in grafike, samokritično meni, da nima povsem razdelanih nekaterih odlomkov iz zgodovine in teorije umetnosti, kar bi bilo potrebno že zato, da v svojem delu ne bi odkrival tople vode. "Zgrešeno je pričakovati, da bi, če bi danes, recimo, delal abstraktni ekspresionizem, ta govoril na enak način kot v petdesetih letih." Ob uporabi sodobnih pomagal za potrebe umetnosti, kot sta video in računalnik, še vedno močno verjame v sliko. "Le iščem pot, da ne bi naredil slik, ki so bile na ogled že pred toliko in toliko leti," je pripomnil, stoječ pod narekovajema, narisanima na dveh platnih.

Lov na komuniste

"To je minimalistična oljna slika, ki prikazuje konkreten pripomoček za diskreditacijo ljudi," je pojasnil narekovaja - diptih Pripomoček za sproščeno diskreditacijo, ki je bil januarja skupaj z drugimi deli v okviru razstave SpLoščena Slovenija na ogled v Savinovem likovnem salonu v Žalcu. Že znanim likovnim pristopom dodaja nove vsebine. "V zadnjem času so politiki in novinarji zato, da bi zmanjšali vrednost in težo nekaterih mnenj, v narekovaje umestili precej ljudi - varuha človekovih pravic, izbrisane itd. Ko se je razpravljalo, recimo, o zakonu o RTV, je bil vsak, ki je rekel kaj proti, hitro označen za komunista ali se je znašel v narekovajih."

Umetnost deluje na človeka na čustveni ravni, saj nam informacijo sporoča s podobo in ne prek dejstev, to pa nam omogoča vpogled v čisto prozaične stvari iz drugačne, nevsakdanje perspektive. Toda Arjan Pregl je, preden je ustvaril sliko Lov na komuniste 2006, najprej celo želel razstaviti le podatke - dejstva, ki bi govorila sama zase. "To je bil tako rekoč moj lov na komuniste," je pripovedoval s tihim in umirjenim glasom. "Začuden sem bil, da se na spletnih forumih aktualni politični, gospodarski in kulturni dogodki razlagajo s pojmi, kot so komunisti, partija in Tito."

Tudi iz desnega tiska je dobil vtis, da se po Sloveniji sprehajajo napol demonični ostanki komunizma, katerih edini cilj je škodovati državi. "To bi lahko razumel v 80. letih. Toda pred 15 leti smo prišli iz komunizma. Zgodovinarji, kakor vem, delajo svobodno še dalj časa," je dejal, sedeč ob jogurtovih lončkih, napolnjenih z barvami, "zato so zame tovrstne, skorajda znanstvenofantastične interpretacije nepojmljive. Zlasti glede na to, da so uporabniki spletnih forumov zelo mladi ljudje - to niso ne partizani ne domobranci."

Dejstvo, da državljani očitno potrebujejo napol demonične in poenostavljene razlage sedanjosti, ga je tako vznemirilo, "da sem šel na internetni forum Slovenske demokratske stranke in štel, kolikokrat se tam pojavijo besede komunisti/partija/Tito". Ugotovil je, da so obiskovalci foruma vladajoče SDS leta 2006 te besede uporabili 5348-krat, kar je povprečno 14,6-krat na dan.

"Če bi sliko Lov na komuniste 2006 razstavil na primer v Kanadi ali kakšni drugi bolj sproščeni državi, bi jo verjetno razumeli kot logotip kakšne športne znamke," je rekel samostojni kulturni delavec Pregl, "pri nas je križ na zvezdi razumljen kot vizir na puški." Dodal je, da je s tem omejen krog njegovih gledalcev, a sem mu nasprotovala. Ali Slovenija v tem primeru ni v trendu držav, ki so se očitno iz evforične postsocialistične tranzicije vrnile nazaj v preteklost? V ukrajinskih medijih je, recimo, zaslediti tezo, da njihovi "domobranci" slavijo zmago 60 let po "uradnem" porazu. Ali ni izziv in hkrati nekakšna "niša" za umetnika, da nastali položaj na intuitivni, torej umetniški ravni pojasni preostalemu svetu?

Moti me ...

Nehote sva torej v pogovoru zdrsnila k tistemu, za kar se je umetnost uporabljala že mnogokrat v preteklosti. Ustvarjala je namreč ozračje za kritično debatiranje, v katerem so se rojevale dekadentne zamisli. "Da bi dobil čim bolj množičen odziv na razstavo, sem odprl blog s fotografijami in z razlago vseh del," je dejal Arjan. "Gledalci so lahko komentirali na http://razstava.blogspot.com/ tudi naslove del, kot je Predlog za logotip Slovenije."

Ta digitalni tisk pod sloganom Slovenija - svetilnik Evrope je nastal pod vtisom izbire oglasa za Slovenijo, ki ga predvajajo na CNN, in novega prepoznavnega znaka za Slovenijo. "Pri izbiri teh niso imeli glavne besede oblikovalci oziroma strokovnjaki, ampak politiki." Obris belo-modro-rdečega svetilnika je "sestavljen" iz aktualnih izjav slovenskih politikov: "Vsi Slovenci smo pridni, delavni, pošteni, za cigane pa tega ne moremo reči." Ali: "Tudi ne moremo računati, da se bomo s tem izognili potrebam po uvozu, recimo temu eksotične delovne sile, rumene rase ali koga podobnega." Arjanu se zdi nesprejemljivo, da lahko poslanec in podpredsednik parlamenta ter drugi visoki politiki, recimo, predlagajo obvezen pregled mednožja ali samskim ženskam, ki želijo zanositi z umetno oploditvijo, priporočajo psihiatra: "So celo ponosni na svoje izjave."

Manj neposredno kot Svetilnik deluje na gledalca Arjanov video, ki ga je posnel ob praznovanju 15. obletnice osamosvojitve Slovenije v svoji sobi. "Snemal sem Dnevnik izpred petnajstih let, ki so ga predvajali dan za dnem na nacionalki, kar tako, brez uvodne besede, skupaj z novicami o športu in vremenu." Neobdelani posnetki, ki prikazujejo izredne politične razmere in boje za Slovenijo, so lahko imeli močan čustveni naboj in zbujali celo občutke nelagodja in strahu. "Ob snemanju videa sem vrtel glasbo iz Kusturičevega filma Underground, ki govori o umetnem podaljševanju izrednih razmer v državi."

Na vprašanje, ali meni, da želi vlada ustvariti izredne razmere, je odvrnil, da ni niti politik niti zgodovinar. "Moj namen ni razlagati in dajati dokončne odgovore na vprašanja. Z likovnimi prijemi poskušam ljudi pripeljati do razmišljanja o stvareh, ki me motijo." In kaj te še osebno moti? "To, da Slovenija ni sproščena, in to, da nimam stranke, ki bi jo volil na naslednjih volitvah."

Zgodovinopisje s čopičem

Še eno Preglovo delo iz serije SpLoščena Slovenija so štiri slike živo rumene barve: "Predstavljajo fasado cerkvice na Urhu, ki so jo začeli prenavljati leta 2006, čeprav je spomeniško zaščitena." Nova živo rumena fasada bo prekrila luknje v zidu, ki so nastale leta 1943. "Takrat so partizani zavzeli cerkev, ki so jo domobranci uporabljali za vojaško postojanko ter v prostorih zraven zasliševali in mučili partizane, njihove sodelavce in tudi civiliste."

Meni, da gre za prvo avtentično slovensko monokromno sliko. "Predstavlja ponavljanje neke teze, za katero se upa, da bo postala edina resnična," je rekel z neprepričljivim glasom, kot da bi nekoliko dvomil o svoji tezi. V današnjem političnem kontekstu, kjer kraljujejo ljudje, ki redko dvomijo o svojem prav in ne želijo priznavati svojih napak, je bila videti Arjanova negotovost in neagresivnost prikupna. Dobrodušnost in odprtost je izkazal tudi s tem, ko je brez zadržkov razkril, kako dela. Pojasnil je skrivnosti in trike, kakršne starejši slikarski mački skrivajo pred očmi publike zaradi strahu pred konkurenco in izničenjem mističnosti umetniškega ustvarjanja.

Se počuti ideološko osamljenega? Se mu zdi, da se mnogi slovenski intelektualci vedejo, kot da se ne dogaja nič? Projekte postavljajo tako, da se teh ne da identificirati ne z desno ne z levo politično opcijo, bolj jih skrbijo globalne težave, spet eni izjavljajo, da za uporništvo nimajo ne časa ne volje, nasprotna politična opcija pa ima vedno čas in veliko trdne volje ..."Hmmm ..." se je zamislil, "ko sem začel delati SpLoščeno Slovenijo, so kolegi in prijatelji spraševali, ali imam dovolj denarja, da nekaj časa živim od česa drugega kot od umetnosti," se je nasmehnil. "No, nisem zaposlen, tako da me ne morejo odpustiti. Res pa je, da so danes ekonomska sredstva učinkovito sredstvo pritiska." Toda prav zdaj se boš prijavil na razpis za sredstva ministrstva za kulturo? "Upam, da so v strokovnih komisijah vseeno strokovnjaki, ki se ne bodo pustili motiti."

Sicer pa je to vse večja težava družbenokritične umetnosti na splošno. "Največji kupci kritične umetnosti so pripadniki sistemov, ki jih ta umetnost kritizira." Tako je leta 2004 v Berlinu potekala razstava sodobne umetnosti, posvečena temam, kakršna je človečnost, a odlični umetniški kosi, ki so bili tam razstavljeni, so last dediča industrijalca, ki je obogatel v času nacističnega režima. In ali ima dovolj denarja, da bo preživel kljub možnim povračilnim ukrepom? "Nekaterim slikarjem moje generacije uspe živeti od slikarstva, res pa je, da vsi počnejo še kaj zraven. Jaz ilustriram in vodim slikarski tečaj."