Tajnik komisije za preprečevanje debilizmov

Zapisati, da je Jurij Zrnec najboljši voditelj Viktorjev ever, je sicer na mestu, a po svoje tudi pomanjkljivo, saj je to približno tako, kot če bi zapisali, da je Hrabri Mišek najmogočnejši med glodalci. Kako zrelo in premeteno je bilo, da si je po velikem triumfu vzel dve leti premora in da je morala potem publika v grotesken kontrast vmes prenašati eno ne zares posrečeno motoviljenje in eno nacionalno sramoto. In kako imenitno se mu je ta gambit obrestoval! Ko se je ondan vrnil s podobno udarnim in dovršenim nastopom kot prvič, je vsakoletna tržnica krakhozijskega glamurja tudi za zahtevnejšega gledalca zopet pridobila pridih svežine. Kot se je po podelitvi strinjal marsikdo: slovenska estrada je morda res ena sama kepa zgnite smegme, a dokler so tu Juriji, kot sta Zrnec in Godler, se lahko še vedno vsaj pretvarjamo, da ima vse skupaj neki minimalni smisel.

Jurija je te dni silno težko dobiti - pa ne toliko zaradi konkurence drugih medijev, temveč ker je tako razpet med svojimi tekočimi projekti. Dandanes je seveda strašno moderno biti utrujen in prezaseden, a naš profiliranec je imel v tednu, ko sva se dobila, dejansko nič manj kot petnajst predstav, in to na relaciji Bled-Maribor-Murska Sobota. Intervjujev, pravi, se načrtno otepa z obema rokama, za Mladino pa je naredil izjemo, ker jo ima rad.

V živo je to visok, blag mladenič, ki te med prečkanjem ceste prime za roko, da te ne povozi avto. Naroči si kavo z mlekom, nakar mu je za začetek vidno bedno in dolgočasno govoriti o sebi; potem se z njim skoraj skregaš zaradi vegetarijanstva, nazadnje pa si sname sončna očala in se vanj napol zaljubiš, ko spusti z verige gnev nad nevzdržno organiziranostjo naše družbe. Gnev, ki deluje tako artikulirano in hkrati nespolirano, da bi ga bilo nemogoče hliniti.

Za dolgočasen faktografski začetek: Jurij Zrnec je devetindvajsetletni grafični tehnik, ki ga od diplomiranega igralca loči še diploma. Te je imel pol že napisane, a jo je vrgel stran, ker je morda res malce nespametno ignoriral zlato pravilo starejših kolegov: "Ko končaš, to čim prej oddaj in samo nikar ne beri za sabo, kaj si napisal." Za zdaj še nima nove teme, a sva se prav na ta dan, sedeč na mrzlem jutranjem ljubljanskem soncu pred Lipo, odločila, da bo diplomo napisal o procesu pisanja in vodenja Viktorjev. To se nama je obema zdelo še najpametneje, saj mu o tem pač res nihče ne bo mogel utrujati z morebitnimi pomisleki ali celo popravki.

Vedno je bil tako prepričan, da bo igralec, da v rezervi sploh nikoli ni imel plana B. Verjetno ne bo nihče presenečen ob podatku, da je bil pred leti eden izmed kraljev KUD-ove improscene, kjer je imel rad vse discipline, najraje pa uvodno špico - torej zelo podobne vnaprej pripravljene skeče, s kakršnimi je že dvakrat tako zablestel na Viktorjih. Kot si je dal s pripravo rad ogromno dela v improeri, si je tudi letos za parurno oddajo vzel dva meseca - in še več, če šteješ tudi vse mozganje in tuhtanje.

Zaradi letošnje podelitve marsikatero noč ni spal, ker je imel prepolno glavo zamisli; zaradi nje je pogosto izpustil kak obrok in celo pozabil, da je treba od časa do časa vseeno na stranišče. Danes pravi, da so bili to njegovi zadnji Viktorji. "Ma, saj vem, čez par let me bo spet zamikalo, saj se bojo vmes porodile vse te silne nove ideje, ampak danes, ta trenutek, precej trdno stojim za tem, da nikoli več." Izčrpalo ga je predvsem to, da sta morala s soscenaristom Igorjem kompletno oddajo (POP naj bi bil imel opravka tako rekoč samo s sceno) skupaj sklamfati s hudo mizernim budžetom. Vsa znana imena, ki so se pojavljala po vmesnih filmčkih, so to storila zastonj, kot uslugo. "Tako ogromno vsega je temeljilo na totalnem volonterstvu. Že če bi vsem njim izplačali ustrezne honorarje, bi šli najbrž orenk čez proračun!"

V vljudno rečeno bulvarskem tisku je kasneje zasledil podatek, da naj bi bil osebno za voditeljsko vlogo pokasiral 20.000 evrov, in komaj čaka, da avtorja članka kje sreča, da mu bo lahko z jezikom v licu stisnil roko: "Vidiš, mu bom rekel, končno nekdo, ki me zna ceniti! Hvala! Hvala, stari!" Realne cifre seveda noče obelodaniti; priduša se samo, da je "drastično in nekajkrat nižja".

Na srečo, pravi, njegova primarna motivacija nikoli ni bila denar. "Važno, da je ljudem všeč. Saj konec koncev zanje delamo, a ni res? Denar pa potem itak pride noter kje drugje. Glede Viktorjev sem si zdaj spet, tako kot pred tremi leti, zastavil cilj, da dvignem raven. Da ta prireditev, ki je pri nas, bogpomagaj, še vedno najprestižnejši letni dogodek, ne bo spet izzvenela samo kot še ena proslava razkazovanja novih oblek. Kjer se spet n-tič pridejo pokazat tisti eni in isti ljudje, za katerih polovico ne veš, kaj za vraga sploh delajo - in najbrž marsikdo od njih tega ne ve niti sam."

Po Jurijevih izkušnjah je mogoče Slovenca zelo hitro in zelo preprosto spraviti v smeh - zadostuje že, da prideš na oder in pokaš tipične turšica-Janezek ali Američan-Rus-Bosanc vice -, sam pa se čuti dolžnega vedno primakniti neko dodano vrednost. "Glede tega nisem pesimist - se mi zdi, da znajo ljudje to potem tudi bolj ceniti. Namreč to, da jim poanto malce zaviješ, da jim ni vedno vse prineseno pred nos. Če so v razumevanje prikazanega vložili tudi nekaj lastnega truda, potem se nazadnje pogosto bolj smejejo." Nekaj bo že na tem, če upoštevamo, da so klipi z letošnje podelitve na U-Tubu dosegli neverjeten ogled - nazadnje, ko je bil tam, je ob enem opazil številko prek sto tisoč!

Na začetku sem napisal, da sva se tudi malce sporekla - in sicer je bilo to zaradi njegove točke s podelitve izpred dveh let, ko je ob Bojanu Emeršiču nastopil kot gostujoča zvezda v kostumu zaupljivookega malega pujska, ki ga oči pelje v zakol. Točko sem sicer pohvalil (seveda ni bila ravno smešna, a je imela srce na pravem mestu), potem pa mi je Jurij na vprašanje, ali je vegetarijanec, odvrnil z: "Ah, kje pa." Kar se mi je zazdelo malce butasto, saj je bilo to potemtakem nekako tako, kot da bi se gestapovec delal Kanta pred publiko SS-ovcev.

Sogovornik se seveda ni strinjal: "Ne, šlo mi je samo za eksperiment: ali je mogoče z minimalnimi sredstvi, torej maltene samo z dvema stavkoma na samem koncu skeča, doseči to, da ljudi zvije? To je bil moj point - in ne bi imelo nobene zveze, če bi bil takrat ravno pravkar prišel z mastnih ocvirkov! Zanimalo me je, ali je možno v eno tako popeglano prireditev na fin in spodoben način pretihotapiti tovrstno bodico ... Kakšen bedak bi verjetno prišel namazan s krvjo in potem na odru žrl šnicel, kar bi izpadlo: Ja in? In? Super se mi je zdelo, ko so me kasneje nekateri kolegi - same trdne skale slovenske scene! - spraševali: Pa je res treba tega? A je treba? Jaz pravim: JA, TREBA JE! Čisto možno, da je zaradi tistega takrat kateri od gledalcev dejansko postal vegetarijanec ..."

Na moje bentenje, da kakega blaznega efekta vse skupaj očitno ni moglo imeti, če še samega pujska ni uspelo odvrniti od mastenja na račun industrije demonskega trpinčenja živih bitij, je kontriral z neko prav res bizarno teorijo o tem, kako ima človek oči fiksirane na eno samo točko in je torej valjda lovec, medtem ko ima srna oči ob strani in je torej valjda žrtev ... In preden sva postala res slabe volje, sva se raje strinjala, da se ne bova nikoli strinjala, in miroljubno srebnila požirek vsak svoje tekočine. Če nič drugega, je spravljivo pristavil, vsaj tisti večer na pogostitvi po podelitvi ni hotel jesti pršuta.

Bolan od kretenov

Bistveno bolje sva se ujela, ko je beseda nanesla na trenutno družbenopolitično situacijo. Drugače od marsikaterega povsem v svojem svetu živečega kunstlerja Jurij vestno spremlja politično dogajanje - in sicer tako vestno, da pravi, da je "čedalje bolj bolan na žolču od teh kretenov". Delček svojega nezadovoljstva je skušal prek nekaj konkretnih tem vključiti tudi v voditeljski nastop, in publika je to lepo sprejela ... A ga vseeno potre, da se, čeprav je vse krvavo jasno, potem nikoli nič ne spremeni. In ko enkrat začne naštevati, kaj ga moti, kar ne neha bruhati iz njega.

Iz njegovega nastopa smo zaslutili, da ga še posebej mori nerešeno vprašanje južne meje (mimogrede: večina nas gotovo ni vedela, da mu je pri skeču s šahovnico na sam dan podelitve soudeležbo zaradi izgube glasu odpovedal šahovski strokovnjak Ivo Bajec, kar je verjetno ena najgrozovitejših reči, kar se jih lahko voditelju zgodi - in lahko tega konkretnega voditelja samo še bolj cenimo glede na to, kako imenitno se je ujel na noge). "Sedemnajst let ni nič rešenega!" bruhne iz Jurija za mizo pri Lipi. "In uni nas gazijo, mi pa pošiljamo 'opozorilne note'! Halo?! Jelinčič - pa raje ne bi o tem, kaj si drugače mislim o njem - je tokrat dobro rekel, da moramo zahtevati Istro do Reke, da bomo nazadnje dobili vsaj tisto, kar je res naše."

In to vprašanje je seveda samo vrh ledene gore. "A mi lahko kdo, lepo prosim, razloži te tanke, ki smo jih kupili?! Za? Kaj to rabimo? Pa vojaško parado bi imeli, v Halozah pa ljudje nimajo hrane za pod zob! Vlada se vmešava v varnostno-obveščevalno službo, da pokrije svojo rit, zraven imamo pa problem s Cigani, ker smo popolnoma nesposobna pravna država. NORMALNO, da ljudje znorijo, po drugi strani je pa tudi grozno, da zdaj tistih revežev nihče nikjer noče." (Marsikdo si bo kot z zlatimi črkami zapisano zapomnil Jurijevo viktorijansko prepesnitev Prešerna, ki se je začela s 'Ciganček pride v cvičkovo puščavo/steze mu zmanjka, noč na zemljo pade...', pri prepesnitvi katere mu je pomagala njegova ljuba Sabina.) "Vsa čast predsedniku - pa spet pustimo ob strani tiste njegove druge ideje -, da je šel Strojanovim takrat tja osebno pomagat, medtem ko se predenj postavi šestdeset Dolenjcev na šmarnici in mu tuli v obraz! Pa kje je svet to videl?! To so ljudje, ki so bili očitno ves svoj lajf obrnjeni v steno! Kot da so v srednjem veku! Prižgem televizor in se vprašam: Pa kolk bo še tega? Kolk?!"

Ko ga vprašam, zakaj so postali tovrstni ekscesi v našem vsakdanjiku prej pravilo kot izjema, nima dvomov: "Ker ljudi pač iz dneva v dan pitajo z nebulozami. Kjer moram seveda prav posebej omeniti TV Slovenija. Ko gledam tisti program, se kar naprej sprašujem: Pa kaj, a oni dobijo za to dejansko denar?! Oni imajo za to res ... budžet, ali kako?! Vzemiva recimo samo oddajo Vrtiljak!" (Legendarna postaja Jurijeva ost s podelitve, da je to očitno oddaja, narejena za ljudi brez televizorja.) "Prav zaskeli me, ko vidim kolege igralce, ki hodijo tja delat sramoto mojemu poklicu. To seveda pove veliko tudi o igralskem poklicu, vsaj pri nas - kaj vse moraš delati, da greš lahko na morje! In potem si talajo tiste Ježkove nagrade in drug drugega trepljajo po hrbtu ... Že dalj časa razmišljam, da bi bilo treba ustanoviti - in sam se z veseljem javim za tajnika ali predsednika ali karkoli že - posebno komisijo, ki bi izdelke prepovedovala po kriterijih čistega debilizma. Veliko dela bi imela. Je pa seveda res, da bi se kaj hitro našel način, da se zlorabi tudi ona."

Od tu (tako kot od koderkoli) je bil seveda samo korak do nogometa in še večje radikalnosti: "Ondan sem snemal reklamo za Hervis in sem bil oblečen v slovenski dres ... Kar nenadoma me je prešinilo: Pa zakaj slovenska nogometna reprezentanca sploh potrebuje poseben dres? Kakor zadnje čase igra, bi se lahko igralci po igrišču vlekli tudi v civilu - oblečeni tako, vsak po svoje! Ondan sem po radiu slišal genialno marketinško kampanjo, češ da poslušalcem ponujajo petsto evrov za vsako zmago slovenske reprezentance! Genialno poceni! Sam bi ponudil milijon, pa se ne bi prav nič bal. In če smo že pri tem - tudi štadiona ne potrebujemo. Zakaj le? Samo zato, da bi ga imeli? Da bodo lahko prišli Kelly Family igrat enkrat na deset let?"

Njegova kritika seveda ni omejena zgolj na naše domače slepo črevce, ki se mu glede zatona najosnovnejših kartezijanskih kriterijev sploh ne zdi kaka svetovna posebnost: "Zdi se mi, da kot svetovna družba prehajamo v obdobje, kjer nas bo morala res narava udariti po pički, ker se sami očitno ne bomo. Simbol vse te groze se mi zdijo reality showi - mislim, zbrati na kup dvanajst preprostežev, ki niso sposobni niti vprašalnega stavka zaključiti z vprašajem, hkrati pa znajo kot po tekočem traku drdrati naslove internetnih pornostrani ... Čedalje bolj se streže mentaliteti tipičnega frizerskega salona, kar je gotovo psihiatrija na najnižji človeški ravni. Če gremo kot družba res v to smer - in čedalje bolj se mi zdi, da gremo -, ja, potem se pa nekateri bistveno preveč trudimo."

A truditi se namerava še naprej. V zadnjih šestih mesecih je imel recimo samo s predstavo 5moških.com, ki jo je napisal, režiral in v njej tudi igra, nič manj kot 130 ponovitev, poleg tega so tu še Drama, snemanja in različni stranski projekti. Moderatorstvo je zaradi pomanjkanja časa večinoma opustil, razen če ga znajo organizatorji s čim posebej zaintrigirati. Svoj nedavni nedeljski rojstni dan je praznoval s šestnajstimi urami snemanja, med katerimi je skočil še na predstavo.

Pravi, da si baterije na srečo najbolj napolni z odzivi publike, ti pa so za zdaj imenitni. Po glavi mu trenutno roji milijon zamisli. Pravi, da je zelo ambiciozen - slejkoprej bo brez dvoma padla tudi kakšna televizijska oddaja -, ampak najprej je treba zadeve stuhtati od A do Ž. "Po prvih Viktorjih so me mediji kar naprej spraševali, kar se mi je zdelo precej bedasto: Ali boš lahko presegel samega sebe? Pa saj to vendar sploh ni point! Delal bom še naprej po svoje, še naprej drugače - preseže naj me pa vendar ja kdo drug, da bom lahko potem jaz spet njega, če bom znal! Ker če pa res lahko tekmujem samo s sabo, potem nam pa vsem bog pomagaj!"

Edina stvar, iz katere se ne bi na odru nikoli norčeval, je invalidnost ali huda bolezen - take motive bi morebiti uporabil le, da bi skozi skeč potunkal krivce za nastali položaj. Prepovedal mi je pisati o svojih dobrodelnih aktivnostih, zato ne bom, obstajajo pa kilometri traku neobjavljenih viktorijanskih skečev, ki jih namerava v bližnji prihodnosti objaviti na spletu, in sicer povsem zastonj. "Tega ljudem res ne bom šel računat."

Ker Jurij Zrnec, tako se mi zdi, je vsej svoji kritičnosti navkljub velik idealist, kot priča tudi njegov zadnji izbruh, preden se je v veliki naglici odpravil v Maribor na naslednjo predstavo: "Vsi ti velenakupovalni centri, ki rastejo kot gobe po dežju, zaradi katerih se zdi, kot da bi ljudje ves dan samo še žrli! Kot da je smisel življenja, da vsaka dva dni kupiš za trideset jurjev špecerije! Kaj pa, če bi kdaj odprli kakšno knjižnico? Recimo? Dajmo vendar organizirati javna branja pravljic! Dajmo raje vsaj del tega denarja porabiti za to, da bolne otroke peljemo na morje! Dajmo doseči, da bomo nad našimi kraji sami tako fascinirani, kot so fascinirani turisti, ko pridejo v kak nov kraj! Dajmo, preselimo mestne galerije ven na ulice! Spremenimo pravni sistem tako, da - mogoče se sliši malo nacistično, ampak ni - alkoholizem in narkomanija ne bosta več olajševalna okoliščina ... Mislim, tako malo bi bilo treba, da bi se doseglo tako veliko stvari. Ogromno je treba pretuhtati, res ogromno reči bi se dalo zelo hitro popraviti... Je pa verjetno res, da je v preteklosti že marsikdo probal, pa mu očitno ni ratalo."