Milijon milj daleč

"Lani sem imel na kartici za zbiranje letalskih milj 972.000 milj, to pomeni, da sem kar nekajkrat letel okoli sveta in s tem dobil status HON. Moja običajna pot je ponavadi takšna: Evropa, Azija, Avstralija, ZDA, Kanada in nazaj v Evropo," pravi Joc Pečečnik, podjetnik, ki je prejšnji teden odkupil vse zemljišče stadiona za Bežigradom in se obvezal, da ga bo obnovil. Hkrati je njegovo podjetje Elektronček postalo gazela, najhitrejše rastoče podjetje osrednje Slovenije.

Še ne štiridesetletni Joc Pečečnik, doma iz Šmarce pri Kamniku, se zdi nedvomno bolj podjetniški od prejšnjih vlagateljev v propadli ljubljanski šport. Poleg tega se meje njegovega posla že leta ne rišejo samo s slovenskimi denarji in z našimi podjetji. Z drugimi besedami, zdi se, da je Pečečnik igralničar, ki v nogomet prihaja ne samo z zamislimi, ampak tudi z nekaj denarja. S svojimi elektronskimi ruletami in podobnimi igralniškimi aparaturami je menda kralj na Macau. Tam ima okoli 300 aparatov in stoodstotni tržni delež med aparati v svoji dejavnosti. Vsako leto njegovo igralniško podjetje ustvari 100 milijonov evrov.

Gostilniške blagajne, d. o. o.

Takoj po srednji šoli je odprl manjše podjetje, s katerimi pa, kot pravi zdaj, niti ni dobro vedel, kaj bi počel. Pisalo se je leto 1990 in ob številnih zamislih se je odločil za proizvodnjo alarmnih sistemov: "Spoznal sem, da na tem področju nisem dovolj učinkovit, zato smo se dokaj hitro prestrukturirali v računalništvo in začeli prodajati računalniške sisteme. Prodajali, sestavljali in servisirali smo za tuja podjetja v Avstriji." Kaj kmalu je videl, da se računalniški posel spreminja. Spreminjalo se je računalništvo kot dejavnost, kajti veliki proizvajalci so se začeli obračati neposredno na končne kupce, podjetja, kakršno je bilo v začetku devetdesetih let Pečečnikovo, pa niso imela veliko možnosti za posredovanje med proizvajalci in kupci. Zato se je specializiral za računalniške blagajne za gostinstvo in trgovino. In lahko rečemo, da je šlo zares. Ko je bila zgodba na vrhuncu, je imel Pečečnikov Elektronček v Sloveniji nameščenih 1500 blagajn, med drugim na ministrstvu za obrambo, v Tobačni Ljubljana, v trgovinah Živila Naklo, pa v celem kupu zasebnih gostiln, hotelov in picerij. A kljub za naše kraje solidnemu poslu se je prava zgodba začela šele sredi devetdesetih let. Takrat mu je telefoniral prijatelj, ki je delal v neki manjši igralnici na Obali, in ga prosil, naj mu pomaga pri popravilu igralnega aparata: "To je bila za tisti čas dokaj sofisticirana naprava, ki je imela 150 žogic in je vse delala avtomatsko, brez osebja. Zdelo se mi je zelo zanimivo." Aparat so popravili. Pečečnik pa je izvedel, da je njegova končna cena krepko višja od proizvodne. "Zanj so plačali 100.000 dolarjev, kar je bilo 10-krat, če ne kar 20-krat več od vrednosti tega, kar je bilo vgrajeno. Zato sem se začel zanimati za te stvari." Odkril je preprosto logiko igralniškega trga, da je avtomat vreden toliko, kolikor posla naredi v igralnici, ne pa toliko, kolikor je vreden vanj vgrajeni material. "Takrat sem začel razmišljati, da bi tako napravo lahko naredil sam, če bi našel ustrezne mehanike, konstruktorje, elektronike. Ker nisem imel pojma o igralništvu, sem razmišljal po zdravi kmečki logiki, češ najbolje je, da avtomatiziram najbolj priljubljene žive igre v kazinoju. In to delamo še danes." Pečečnik se strinja, da pri igrah na srečo ne gre za inovacije. Inovacija je sistem, da se igre, ki se že igrajo, avtomatizirajo. Počasi je postajalo jasno, da bo ime Pečečnik sinonim za elektronske rulete. "Zaposlil sem nekaj ljudi, ki so bili takrat nevešči igralništva, in jih začel učiti in usmerjati." Njihov prvi proizvod je bila elektronska ruleta z osmimi igralnimi mesti. Z njo so leta 1996 odšli na sejem v London. Ruleta je postala uspešnica in izkazalo se je, da je bil Pečečnik za sejem pravzaprav slabo pripravljen. Trg je bil lačen njegove inovacije, in ko se je vrnil v Slovenijo, so kupci začeli vplačevati avanse. Prodal je 68 rulet, in če si predstavljate, da je bila cena vsake okoli 100.000 mark in da je bilo pri vsak skoraj 40 odstotkov dobička, je jasno, da je Pečečniku leta 1996 na londonskem igralniškem sejmu uspel pravi bum. "Ampak takrat nisem veliko zaslužil, ker ko sem na račun dobil denar, sploh nisem vedel, kdo mi ga je nakazal. Po drugi strani nisem imel ničesar za proizvodnjo igralniških aparatov. Prvo proizvodnjo sem organiziral tako, da sem prijatelju, pri katerem smo naredili prve rulete, pomagal dokončati tretjo fazo hiše. V njej smo kasneje naredili prvo serijo rulet, saj nismo imeli druge delavnice. Prototip smo recimo skonstruirali kar v moji spalnici," se spominja. Kasneje so kupili manjši prostor in v njem začeli proizvajati rulete. Prva večja investicija, okoli 20 milijonov mark, je bila naložba v prave proizvodne prostore. Podjetje Elektronček je skrbelo za proizvodnjo, podjetje Interblock pa za prodajo aparatov. Čez čas so podjetji združili in Interblock je ostal le blagovna znamka, pod katero tržijo igralne aparate. Če bi hoteli biti natančnejši, se je Pečečniku denar obrnil šele v sezoni 2005, ker so prej ves dobiček vlagali: "Čeprav smo delali dobro, smo zmeraj potrebovali kaj novega, novo tovarno, skladišče. Ko smo to imeli, smo potrebovali nov proizvod za nov trg, ker se je bilo treba prilagoditi lokalnim razmeram." Rulete so pač delali v Mengšu, letos pa so proizvodnjo nove generacije igral, ki se ji popularno reče G4, začeli v Gorenju, saj to podjetje edino v tem prostoru lahko upošteva njegove inovacijske standarde.

Iz generacije 3 v generacijo 4

"G3 je popoln izdelek v igralništvu, ki je bil prodan v več kot 2000 kosih in je še vedno aktualen. G4 pa je nov izdelek, ki se imenuje 'organic' in je naš proizvod prihodnosti. Te mize se lahko sestavljajo kot legokocke in z enako velikostjo mašine zagotovijo čim večje število igralcev, da je mašina neprestano aktivna," razlaga o novem proizvodu. G4 je skupek supermodernih tehnoloških rešitev v igralništvu. Pravzaprav so bili Pečečnikovi inženirji vedno znani po uvajanju inovacij v igralništvo. Prvi so uvedli "under glass touche screen", zaslon, na katerem se ruleta igra s prsti. Ali pa karbonski cilinder za rulete, ki je kopija lesenega. Trenutno razvijajo finger print identification - aparat si zapomni igralca po prstnih odtisih. Po Pečečnikovem mnenju bo zaradi takšnih izumov v igralnicah biometrika zamenjala osebne podatke.

Patente imajo rangirane. Nekaj je tako imenovanih free patentov, ki so dostopni vsem, druge varujejo. Za to imajo posebno skupino ljudi, ki se ukvarja le z varovanjem patentov. "Če kdo ukrade naš patent, ga odkrijejo. Naš najpomembnejši patent je trenutno v Las Vegasu. Vrednotimo ga na milijardo dolarjev. Gre pa za to, da lahko kjerkoli v Nevadi postavimo naše centre, torej generatorje, prek katerih posredujemo ruleto, kocke ali black jack, postavimo tudi kamero in lahko prek televizije distribuiramo igre po vsem Las Vegasu, v hotelske sobe v živo, in ljudje lahko iz hotelskih sob igrajo na naše generatorje. Ta patent je eden najvrednejših na tem planetu. Je že testiran, potrjen, a še nima licence," se pohvali.

In če morda briljantna tehnika računalniških iger na srečo ne naredi vtisa, potem gotovo navdušijo podatki o prodaji sodobnih Pečečnikovih aparatur. Recimo na Macau, poleg Vegasa največjem svetovnem igralniškem središču. "Macao je narejen iz enega samega razloga - da se iz Kitajske izvlečejo profiti ilegalnega igralništva, ki naj bi bili vredni okoli 380 milijard dolarjev. Macao ima že od leta 2006 večje prihodke kot Las Vegas," razloži Joc Pečečnik. V Vegasu se sicer povečuje število turistov, zmanjšuje pa število igralcev. Na Macau je lani kitajska igralniško-turistična populacija zapravila 70 milijard dolarjev. Azijci imajo pač drugačno filozofijo oziroma drugačno mentaliteto v odnosu do igralništva kot Evropejci. "Slovenec se boji in hoče igrati racionalno, Kitajec pa se bori. Oni ne igrajo, ampak se borijo, in to je pravi izraz za njihovo mentaliteto. To je vojna. Z neko nadnaravno silo. Točno tak koncept se jim odvija v fazi igranja, pa naj bo to igra za 100 dolarjev ali 100 milijonov dolarjev. Kitajci niso igralci, Kitajci so bolni na igranje."

Pečečnikovi igralni avtomati poleg tega stojijo še v igralnicah v Monte Carlu, Španiji, na Nizozemskem, Češkem, Portugalskem, Malti, Slovaškem, v Bolgariji in na Švedskem. "Nekaj malega naredimo tudi v državah nekdanje Jugoslavije. Ekskluzivno pokrivamo skoraj celotno Kanado in ZDA ter Avstralijo. Nekaj naših rulet je mogoče najti v Južni Ameriki in Južni Afriki."

Gazela in kenguruji

Ravno silni uspehi v Macau naj bi bili povod, da se je za Interblock začela zanimati avstralska multinacionalka Aristocrat; odkupila je polovični delež podjetja. Sicer naj bi Avstralci privolili v skoraj vse Pečečnikove pogoje, tako da so zdaj skupaj res velika srečna in predvsem bogata družina: "Ko so pred tremi leti prišli k meni, sem jim povedal, da pogovorov ne morem peljati, ker je bilo moje podjetje glede na potencial vredno celo bogastvo, ampak v danem trenutku le 3 milijone evrov. Tako poceni pa ga seveda nisem mogel prodati. Vseeno so pritiskali, predvsem pa so bili pripravljeni plačati potencial, ki ga ima Interblock. Januarja 2005 smo se dogovorili. Priznali so, da je vrednost podjetja 80 milijonov evrov. Polovico so odkupili in mi plačali 40 milijonov. Strinjali so se, da poberem za nazaj vse dobičke do leta 2004, ki si jih prej nisem izplačeval. Niso hoteli odkupiti več kot 50 odstotkov in niso hoteli, da ne bi še naprej vodil podjetja. Vesel sem, da mi je tako velika korporacija tako zaupala. So 50-odstotni delničarji in imajo enega človeka v nadzornem svetu, eden pa je predstavnik zaposlenih." Za prodajo polovice podjetja se je Pečečnik odločil zato, da mu multinacionalka zagotavlja prodajo po vsem svetu. V nekaj letih naj bi skupaj postavili trdno globalno mrežo, ki naj bi prevzela celotno svetovno distribucijo. Toda ali ni igralništvo moralno ena najbolj vprašljivih gospodarskih dejavnosti? Tako nas učijo moralisti, ki hočejo prepovedati vstop sodobnih igralnic v Slovenijo. "Moja filozofija je, da hudih potrošnikov ne potrebujemo, jih ne želimo. Nočem imeti igralcev, ki izgubijo 10.000 evrov na noč. Želim si gosta, ki bo v igralnici igral in bo pri tem užival, ki bo prišel, porabil 90 evrov, poslušal koncert, jedel in pil, se dobro imel in odšel domov vesel. To je tako imenovano odgovorno igralništvo. Če imaš jasen cilj, potem ni nobenih moralnih zadržkov."

Stadion JP

Priznati moramo, da za Joca Pečečnika, igralniškega multimilijonarja, nikoli ne bi zares slišali, če se ne bi začel dejavneje pojavljati v javnem življenju in v obubožanem slovenskem nogometu. Začel je vzdrževati prvoligaško moštvo Factor in ga kaj hitro preimenoval v Interblock. Kupil mu je nove drese in nove avtomobile pa kopico novih nogometašev. Lani mu je uspelo ostati v prvi ligi. Letos so njegove ambicije še večje in svetovalci bolj pošteni. Sicer pa, kot pravi Pečečnik: "Lani smo v ligi ostali ne s Hrovatičevo, ampak z božjo pomočjo." Toda zakaj se je odločil za nogomet? Za vrečo brez dna, za igro, ki je povsod na svetu prva in edina, le v Sloveniji ne. "V bistvu je baza šport in ne nogomet. Nogomet pa izključno zato, ker je bil najbolj beden šport od vseh športov, sploh pa v Ljubljani." Če gledamo vse Pečečnikove posle na Kitajskem in po Evropi, je to sicer majhen denar, a urbane legende govorijo, da je na stadionu v Šiški pustili že štiri milijone evrov. Se ne počuti, kot da bi denar metal skozi okno? "To ni stran metanje denarja. Denar se bo povrnil. Investicija je finančne narave, mi pa delamo projekt. Naš projekt je sestavljen iz kakovostne mladinske akademije, ki bo imela infrastrukturo. Kamp z najboljšo nogometno šolo na tem območju, ki mora biti končana v letu in pol. Bežigrajski športni park, ki mora biti končan v dveh letih." Ampak bolj kot nogometna ekipa nas zanima stadion. Prenova bežigrajskega Plečnikovega bisera, za katero je Pečečnik prejšnji teden dobil vse papirje. Celo Ivan Zidar mu je (sicer za drag denar) prodal SCT-jev delež objekta. Menda bodo prve, osnovne makete novega oziroma prenovljenega stadiona na ogled že prihodnje dni. "Do novega leta naj bi stvari spravili skupaj in marca dobili gradbeno dovoljenje. Stadion bi mogoče končali v letu in pol, druge stvari pa v dveh." Če bo tako, kot stvari vidita Pečečnik in njegov veliki oboževalec Zoran Janković, bo to pokrit stadion, ki bo imel, če verjamete ali ne, več kot 30 odstotkov VIP-sob s pogledom na igrišče. Saj si predstavljate premiera ali župana, šampanjec, kaviar in lepotičke, ki občudujejo prepotena mlada telesca. Ime objekta, ki bo sicer v Pečečnikovi lasti? Stadion Joca Pečečnika? Ne, ne, stadion Jožeta Plečnika. Do začetka del naj bi Pečečnik vložil 12 milijonov evrov, mesto pa zemljo, 59 odstotkov stadiona bo v Pečečnikovi lasti, 41 odstotkov v lasti Mesta Ljubljana in OKS-ja. "Vendar bo stadion stal od 80 do 120 milijonov, a o tem še ne morem točno govoriti. Fifini arhitekti bodo naredili koncept, naši bodo načrt lokalizirali. Imeti moramo strokovnjake za stadion, teh pa jaz v Sloveniji ne vidim," pravi Pečečnik.