Šport klub brothers

Za slovenske športne komentatorje ne velja samo, da so pregovorno dolgočasni, ampak tudi, da so pomanjkljivo obveščeni o športu, ki ga morajo komentirati. O tem krožijo anekdote. Dolgo je veljalo, da so radijski komentatorji boljši od televizijskih, a so bolj kot s poznavanjem tematike vznemirjali s fanatičnim navijanjem in z zverinskim tuljenjem v tistih redkih trenutkih, ko so naši nasprotnikom postregli s kakim pametnim udarcem. Saj veste za Francija Pavšerja in njegov prvi prenos s Triglava ali Mirka Strehovca, ki na Valu 202 v avizu za nogometne prenose kot odtrgan kriči: "Gol gol gol gooool!!" Kljub vznesenim krikom pa tudi za najbolj legendarne ni veljalo, da so ravno hudi strokovnjaki za posamezne športe. Sicer pa, kot je pred leti pomislil radijski roker (po duši pa nepoboljšljiv nogometaš) Dragan Bulič: "Kako lahko komu sploh pride na misel delati radijski prenos smučarskih poletov?" Časi so se spremenili in pred nekaj leti se je rodila nova generacija športnih komentatorjev, ki smo jih tudi v našem glasilu dokaj natančno predstavili. Nekateri so ostali, drugi so postali pomembnejši od komentatorskega poklica, za dva, za brata Gorana in Dejana Obrez, pa velja, da sta dokončno dokazala svoje znanje in občutek za tekme šele v zadnjem času, ko tudi pri nas na sodobnih televizijskih kanalih spremljamo nogomet z vseh celin. Oba, Goran in Dejan, sta nekdanja nogometaša, kar stvari olajša, sta pa mojstra za kolektivne športe vobče. Njuni nastopi so prepričljivi, naštudirani, in čeprav se jima ni nikoli zares uspelo prebiti na nacionalko, veljata tudi v izbirčnih strokovnih krogih za mojstra športnokomentatorske besede. Tisti, ki spremljajo ligo prvakov na TV 3 in posamezne tekme španskega ali italijanskega prvenstva na Šport klubu, to dobro vedo.

Amaterski in profesionalni nogometaš

"Igral sem za Kladivarja, ampak sem prej obupal kot Dejan. Igral sem do kadetov. Nisem imel prave vztrajnosti in odnesla me je muzika," pravi Goran Obrez (1967), ki je po nogometni karieri začel peti pri ansamblu Phenix, pozneje pa je sodeloval tudi z Veronique. "Začetki so bili bolj heavymetalski, ampak potem smo se malo umirili in spremenili ime," se Goran spominja ne tako neznanih bendov, s katerimi je osvajal top lestvice. Sesuvali so celo takšne legende, kot sta Šank rock in Chateau. Ko je končeval študij na FDV-ju in je začel delati na športnem programu Televizije Slovenija, ni imel več časa hoditi na vaje. Veronique je, kot je znano, postal razmeroma uspešen instrumentalni bend, Goran pa je začel kariero športnega novinarja v generaciji prav tako obetavnih Mirana Ališiča, ki se ukvarja s formulo ena, in Igorja Berganta, ki je s pokojnim Tomažem Cerkovnikom sestavljal nepoboljšljiv, pa tudi neprekosljiv tandem spremljevalcev belega cirkusa Goranova zgodovina je torej nogometno-rokerska, mlajši Dejan Obrez (1975) pa je samo športnik. Bil je poklicni nogometaš, ampak že v šoli so ga zaradi visoke postave trenerji silili tudi v košarko in rokomet. "Trenerji me niso mogli prepričati, da ne bi igral nogometa. Nekaj časa sem treniral nogomet in košarko, a me je nogomet bolj pritegnil. Čeprav sta bila v tistem času rokomet in košarka v Celju veliko pred nogometom." Dejan je igral v generaciji s Simonom Sešlarjem, čeprav je mlajši. Pravzaprav za svojo generacijo v predčlanskih časih ni nikoli igral. S 17 leti je že nastopal za člansko moštvo iz Celja v prvi ligi. Bil je dvakrat najboljši strelec mladinske lige. Ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila, je na tekmi s hrvaškimi vrstniki postal strelec prvega uradnega slovenskega zadetka. Potem se je ustavilo: "Moj največji problem je bila poškodba gležnja. To se je zgodilo v za igralca najtežjem obdobju, ob prestopu iz mladinskega v člansko moštvo." Dejan je takrat odšel v Izolo, potem se je preselil v Prevalje, v Korotan. Tja ga je povabil pomočnik trenerja Toni Tomažič, ki ga je dobro poznal kot mladega slovenskega reprezentanta. A tam so se začele kopičiti še druge težave. Trener Milan Žeželj je hotel izkoristiti to, da je bil Dejanov brat takrat že pomembno ime v slovenskem športnem žurnalizmu. Goran se takole spominja Žežljevih izsiljevanj: "Zdaj bo prestopni rok in vi imate športni časopis in vi lahko največ naredite zame, je govoril. Odgovoril sem mu, da bo imel veliki intervju v Ekipi takrat, ko si bo to zaslužil. Moj brat pa naj igra toliko, kolikor si zasluži, in niti minute več. Tako se je zgodba prvič končala." Za Dejana seveda ni bilo več prostora v moštvu in je odšel. Hkrati jima je hudo zbolela mama in časa za nogomet tako daleč stran iz Celja ni bilo več. Dejan je nogomet pustil nekaj let kasneje, ko je igral za velenjskega Rudarja. Trenerja Mirana Jarca je zamenjal brezkompromisni Miloš Šoškič in pripeljal povsem novo ekipo, iz kluba pa odstranil večino prejšnjih igralcev. Dejan se je bolj rekreativno kot aktivno odselil v drugo slovensko ligo in si poiskal službo.

Nacionalka in šport

Govorili smo o generaciji Ališič, Bergant, Obrez, o generaciji, ki je spremenila slovensko televizijsko športno komentiranje, a Goran Obrez vidi vso stvar drugače: "Ni bilo povsem tako. Bili smo tudi sošolci na faksu, ampak onadva sta bila pred mano. Sam sem kasneje prišel zraven. Bergant je imel zaradi pomembnih sorodnikov vedno poseben status in si je lahko privoščil vse, pri meni pa so bile stvari bistveno drugačne. Verjetno sem človek, ki je imel največ embargov na kamero v zgodovini TV Slovenija. Ker je urednik Marjan Lah frustracije, ki jih je v glavnem dobival zaradi Berganta, pucal na meni." Obrez in Lah nikoli nista imela dobrih odnosov. Zato, kljub korektno opravljenim izpitom, ni nikoli zares komentiral športov, ki jih je imel rad, športov, ki bi jih resnično znal predstaviti ljudem. "Z Lahom sva se zaradi tega sprla. Začel sem forsirati jugoligo tudi na slovenskem TV-dnevniku in zaradi tega so se vrstili prepiri. Ko sem bil dežurni za konec tedna, se je dnevnik začel z nogometom in takoj je zazvonil telefon. Bil je Lah, ki se je drl v slušalko: 'Zakaj fuzbal, kje je gimnastika, kje je plavanje ...? Ti pa začenjaš z državnim prvenstvom v fuzbalu!'" Goran je poskrbel, da je bilo ob nedeljah šest minut nogometa v drugem dnevniku. To pa je več, veliko več kot sedaj, ko imamo svoje prvenstvo. Za kazen je moral komentirati tekme, ki si jih ni želel niti gledati: "Komentiral sem padalstvo, svetovno prvenstvo v Lescah, konjeništvo za veliko nagrado maršala Tita in podobno. Mislil sem, da se mi bo zmešalo." Prave športne dogodke so pač komentirali tisti, ki si jih nikoli nismo želeli poslušati. Ampak takšna je bila politika TVS od nekdaj (in tudi zdaj ni kaj dosti drugače), zato se je starejši Obrez odločil vzporedno postaviti športni dnevnik Ekipa. Na televiziji so bili, jasno, zgolj honorarci, Ekipa pa: "To je bilo nespodobno povabilo v primerjavi s televizijskim honorarjem. Na televiziji je tako, če si znana osebnost, mogoče dobiš v gostilni boljši kos mesa, vse drugo pa ni omembe vredno. No, takrat je Lah rekel: 'Če te vidim, da si podpisan v Ekipi, te bojo pa varnostniki odstranili iz hiše.' Laha mi, še posebej pa jaz, ker smo imeli z njim vedno konflikte, nismo jemali povsem resno, ker smo tako ali tako mislili, da bo do naslednjega dne vse pozabil, ampak se je zgodilo točno to. Naslednji dan sem prišel na televizijo, pa mi varnostnik ni dovolil naprej." V resnici si niti ni želel več nazaj, klicali so ga še enkrat za olimpijado leta 1994 v Lillehammerju, pa še to samo zato, ker ga je povabil Ivo Milovanovič, s katerim sta prijatelja.

Ko je bil Goran že šef Ekipe, je Dejan še poklicno igral nogomet, ko pa se je njegova kariera končala, se je posvetil športu, ampak ne v časopisu, saj ga časopis ni nikoli zanimal. "Že v otroštvu sva z bratom na paleto zabila žeblje, dodala gumice in naredila gole. Ko sva igrala, je Goran vedno komentiral. Če ga ni bilo zraven in ko smo igrali s kakimi mlajšimi, sem komentiral jaz. Vse skupaj se je začelo bolj iz heca." Ko je torej obesil kopačke na klin, ga je Goran začel spodbujati, naj se začne ukvarjati s športnim novinarstvom, zaradi izrednega občutka za igro pa, jasno, s komentatorstvom. Spodbujanje je pomenilo skoraj prisilo: "Ko sem šel na celjsko televizijo in jim rekel, naj ga preskusijo, je bil Dejan prvi hip celo jezen name. Rekel je, da tega pa že ne bo delal, ampak seveda se je nazadnje vse super izteklo," se spominja Goran. Celjska televizija je očitno sinonim za šport, saj tam na različne načine "obdelajo" ves lokalni nogomet, rokomet in košarko. "Tam so bile tako ali tako tekme in sem bil avtomatično porinjen noter. Prve tuje tekme sem začel delati na TV 3, ker me je Tomaž Ambrožič, ki je bil takrat v Publikumu, slišal, kako delam v Celju, in me je povabil k sodelovanju s TV 3, za komentiranje španske lige," pravi Dejan. To je bilo pred desetimi leti, a kot da bi bilo včeraj. Čeprav je žalostno, da se zaradi različnih družinskih in prijateljskih vezi ne more ukvarjati s slovenskim nogometom, ki ga med komentatorji, tudi zato, ker v njem še vedno igra njegova generacija, pozna najbolje pri nas. "Drugače od Gorana se na vsako tekmo veliko pripravljam. Nič ne prepuščam naključju. Pa čeprav morda porabim le odstotek ali dva podatkov, ki sem jih zapisal. Enostavno nočem, da me kaj preseneti. Recimo, da bi bila tekma za 20 minut prekinjena ... Tudi takrat moram imeti kaj, kar lahko povem. Z Goranom nimava enakega načina komentiranja. Morda me zato moti, ker naju zaradi podobnega glasu večkrat zamenjujejo. Mogoče bi naju lahko malo pogosteje podpisali." Bomo povedali naprej. Ampak katere podatke ure in ure pred tekmo pripravlja vesten komentator? "Poskušam pridobiti čim več svežih informacij, življenjskih zgodb, ker moram vedno povedati kaj novega. Ker po navadi gledalci že sami poznajo dogodke, povezane s klubi, poskušam prodreti še globlje in izvrtati sveže informacije." Ravno zato si nikoli ne dovoli, da bi komentiral tekmo, na katero ni pripravljen. "Če bi mi, recimo, danes rekli, naj komentiram neko tekmo, tega ne bi naredil. Se mi je že zgodilo, da bi, recimo, moral komentirati tekmo Real Madrid - Valencia in sem bil že v komentatorski kabini, pa so mi sporočili, da so dobili tekmo Real Sociedad - Malaga in jo samo porinili v eter. Ampak danes se tega ne bi šel več, čeprav imam sedaj veliko več znanja o teh klubih." In kako je z Goranovim komentiranjem?

"Če začnem od začetka, je moja zgodba bistveno drugačna od Dejanove. Ko sem bil star dve leti, sam se tega sicer ne spomnim, ampak mi je povedala mama, sem menda rekel, da bom nogometni komentator - ne športni. In to se še danes ni spremenilo. Zato sem se tako tudi razvijal, v to smer namreč. Dejan pa me je poslušal, hočeš - nočeš. In sem ga navdušil tako zelo, da je 'posnel' vse legendarne jugoreporterje in jih lahko zdaj imitira v nulo." Kaj pa priprava na prenos, se res pripravlja manj od Dejana? "Včasih te kdo vpraša, koliko bi hotel za tekmo, koliko časa se boš moral pripravljati, koliko denarja bi hotel za to. Rekel sem, naj me ne sprašujejo, koliko časa mi bo vzelo, saj so to stvari, ki jih ne moreš plačati. Ker bi mi potem moral plačati za vse življenje za nazaj, ker so to stvari, ki se jih ne moreš naučiti, saj moraš šport spremljati, še preden bo to postal tvoj poklic." Goran ima rad improvizacijo, manj sistematično obvladovanje nogometne tekme, vendar mu še na misel ne pride, da bi komentiral tekme moštev, ki jih ne pozna ali se nanje ni pripravil: "Moral bi komentirati tekmo francoske lige, a je zaradi poplav odpadla. Na hitro so zamenjali in hoteli, da komentiram tekmo italijanske lige, pa sem odklonil." Razlika med obema najboljšima nogometnima komentatorjema pri nas naj bi bila v tem, da ima Goran pred tekmo dva lista podatkov, Dejan pa ima vso kabino polepljeno z listki, s podatki, ki, kot rečeno, v glavnem ne pridejo do gledalca, ker je pač med tekmo treba komentirati tekmo, ne pa, kot počne marsikdo v zadnjem času, zgolj brati novice s spleta. Dejan Obrez je za športne televizije pomemben novinar, ker zna spremljati tekme. In to tako rekoč vse moštvene športe, ki jih komentira za celjsko televizijo. Ravno zato ga zelo moti, da so mu na nacionalki rekli, da ga ne potrebujejo, ker je predrag in ker pozna samo nogomet: "Lani bi moral komentirati svetovno prvenstvo za TVS, pa sem v Delu prebral, da nimajo dovolj denarja za komentatorja, ki dela samo en šport. To je bila Bergantova izjava. Sicer je zelo nepošteno, da sem to izvedel iz časopisa, ker sva se pred tem že vse dogovorila in si dala roko. Ne vem pa, od kod mu podatek, da delam samo en šport, saj imam v primerjavi z njim za sabo več kot 500 prenosov rokometa in košarke, in to s klubi, za katere on mogoče še slišal ni." Očitno na nacionalki brata ne bosta komentirala tekem in to je za nacionalno televizijo veliko večja težava kot zanju. Se bosta pač zadovoljila z drugimi - vse pomembnejšimi mediji. Dejan pravi, da je njegov cilj: "Delati zmerno število tekem za več denarja. V prostem času pa za svoj gušt hoditi po tekmah in jih gledati." Goran pa doda, da je komentatorstvo njegov hobi, v katerem blazno uživa. "Poklic in služba pa seveda Ekipa."