"Z vsakim letom se počutiš bolj nemočnega"

Pisati tak klasičen rodil-se-je-v in njegova-prva-odprava-je-bila profil bi bila dvojna nespametnost. Po eni strani lahko v etru kak tak poskus pribeležimo tako rekoč vsak mesec, po drugi pa so vsi po vrsti itak že vnaprej obsojeni na neuspeh ..., saj tako indianajonesovske življenjske zgodbe, skupaj z vsemi streljanji s pirati, razminiranji Bosne ter zbiranji impresivnih vsot za žrtve potresa, preprosto ni mogoče pravično spraviti v nobeno obstoječo medijsko formo. Razen morda v serijo romanov. Zato smo se odločili, da se bomo na teh straneh osredotočili samo na tisto, kar je ta čedno razbrazdani dinamo socialnoozaveščene avanturistike doživel v preteklem letu.

Rusija: SPECNAZ

Leto 2007 se je za njegov objektiv začelo v temni ruski hosti, kjer je pri minus petindvajsetih stopinjah opazoval, kako sedemletne fantiče počasi in metodično spreminjajo v ubijalske mašine, kakršne bodo nekoč sprejete v ruske specialne enote SPECNAZ. A ta zgodba ima predzgodbo izpred treh let, ko je Arne Hodalič z rusko-korejsko mafijo z motornimi žagami rezal luknje v led, da se je lahko potapljal in nabiral posebne morske kumare, ki jih na Kitajskem po nekaj sto dolarjev za kilogram prodajajo kot ultimativne afrodiziake ... A tudi ta zgodba ima svojo predzgodbo, namreč ko se je Arnetov prijatelj - nekoč desna roka glavnega mafijoza, po zgodbi katerega so posneli Francosko navezo, danes francoski novinarski težkokategornik in avtor priznanih knjižnih študij o šestdesetih - v nekem lokalu po naključju tepel na strani rusko-korejske mafije proti policiji ... Ampak če bomo hoteli vsaj omeniti vse te kolosalne predzgodbe, ne bomo spet nikamor prišli - zato si dajmo kar takoj na začetku odvezo in se osredotočimo na Genadija Korotajeva, ki fantiče, stare od sedem do sedemnajst let, s čisto pravim orožjem v rokah uči ubijati in umirati za Mater Rusijo.

Večina rekrutov pokovcev v gozdu je seveda sirot ali prihaja iz totalno razbitih družin, kar nekaj je oficirskih otrok, drugo so problematični muloti, ki bi se drugače najverjetneje učili za pest kopejk rezati vratove po temnejših uličicah prestolnice. Na obuko v hosto jih pripeljejo po petkrat na teden za uro ali dve. Poleg osnovnih vojaških veščin se naučijo še marsičesa drugega, od zemljepisa do zgodovine. Vse poteka na bazi čistega patriotizma, tudi škrlatna baretka Korotajev tega ne počne za neko bajno plačilo.

Za tovrstno trenažo se je Korotajev odločil, ko je kot komandir v Afganistanu zgrožen opazoval, kako nezaslišano veliko vojakov so mu mudžahedini poklali po čisti neumnosti, ker se jih Moskvi prej ni ljubilo dovolj dobro izvežbati. Njegova vojaška šola se imenuje KASKAD (po uspešni vojaški operaciji ruskih komandosov v Afganistanu) in deluje že celih dvajset let.

"Predavati o tej izkušnji je težje kot o čem drugem," pravi Arne. "In sicer, ker je potem, ko pokažem vse te grozljive fotke, težko utemeljiti moj vtis, da je Genadij Korotajev na neki način zelo čist lik. Je vojak, kar sicer sovražim, a lahko to njegovo konkretno ravnanje razumem bolje kot katero drugo. Situacija ni črno-bela. Veliko teh otrok bi bilo drugače pri petnajstih že globoko v drogah in/ali mafiji. Seveda je GROZNO, ko vidiš otročka okrog smrtno resno skakati s pravo kalašnikovko v rokah, ampak v sosednjem Afganistanu recimo sploh nimajo koncepta otroka ... V zapore jih mečejo skupaj z odraslimi, tako da jih potem ti cele noči samo zlorabljajo. Kolikor je to grozno, je v širšem kontekstu neskončne krutosti sveta trening za marsikoga v vojaški šoli KASKAD proces, brez katerega bi bil v življenju izrazito na slabšem."

Cela trenaža je z vojaško preciznostjo začrtana od začetka do konca. "Mogoče največji vtis je name naredilo, ko sem doumel, da od trenutka, ko oblečejo uniformo, to niso več otroci. To so desetletni pobiči, ki z uniformo postanejo odrasli, STARI ljudje. Ne slišiš enega samega heheta, ne vidiš enega samega uščipa. Ko so fantku v roke potisnili puško in mu naročili, naj dve uri pri minus petindvajsetih straži neko brezvezno lokacijo, je počel natanko to. Jaz sem ga potem tam hecal, naj se vendar enkrat samkrat nasmehne za sliko, pa mu ni prišlo na kraj pameti. Z rokavicami sem komaj pritiskal na sprožilec, oni pa so z golimi rokami vihteli tisto ledeno kovino orožja. Težko si je predstavljati, kako totalno tough so ta bitja. Ko so se pa enkrat preoblekli nazaj v civile, so se zunaj takoj kepali."

Pri tej baby-SPECNAZ enoti velja pravilo, da lahko kadarkoli brez najmanjših težav odideš - a potem raje nikoli niti ne poskušaj priti nazaj. Osip je ogromen. Tisti, ki ostanejo, so s sedemnajstimi leti kot oficirji sprejeti direktno v SPECNAZ. "Seveda v KASKAD-u z njimi delajo precej trdo - a ne pretrdo in nikakor ne grdo. Mislim, da imajo tam na svoj način zelo radi otroke. V kruti šali bi lahko rekli, da je nekako tako, kot bi hodili v waldorfsko šolo za ubijanje, ha ha ha."

Vse skupaj je organizirano očitno amatersko, a blazno funkcionalno. "Posebej sem si zapomnil, da tam ni stolov. Mislim, prav res jih ni. Čisto vse se dela stoje - samo ponoči, ko je v šotoru nula, se leži. Jejo stoje in tudi zvečer, ko jim ob ognju z zgodbami o ruskih junaštvih z afganistanske fronte nadomeščajo očete, to počnejo stoje. Tisti, ki ostanejo, ostanejo za vedno."

Indija: holi

Nič čudnega, da se je slovenski popotnik po tej ledenici nemudoma odpravil v neprimerno toplejšo Indijo, kjer vsako leto (kot kurenti pri nas) odganjajo zimo, le da na dvajsetkrat bolj popenjen način. Tja se je podal napravit fotoesej o vsakoletnem masovnem verskem prazniku holi, ki je vedno na prvo polno luno v marcu in je po Arnetovih pričevanjih v bistvu institucionaliziran izgovor, da se kompletni državi za nekaj ur docela sname.

Indija, ki velja v primerjavi s sosedami za skrajno varno turistično destinacijo, ima en dan na leto licenco za tako rekoč kakršenkoli eksces in razvrat. Trgovine so zaprte, taksiji se z ena podražijo na deset, policija se skorajda sploh ne pokaže - in ljudje, ki nočejo na vsakem koraku v glavo kasirati zvrhanega vedra barve, preprosto ne stopijo iz hiše. Ob zvokih oglušujočega tehna kot mamba počeni najstniki po ulicah na gor ščijejo po svojih trebuhih, si ga mirno pred vsemi javno šopajo (to je 364 dni na leto drugače TOTALEN tabu) in marsikdo pod udarci negibno obleži sredi ceste, pokasira še par brc v glavo, se čez pol ure pobere in demonsko pleše naprej.

"V bistvu gre za celoletni ventil," pravi Arne. "Najbolj norijo najrevnejše kaste - konec koncev je to edini dan v letu, ko lahko brahmanu zabrišejo vedro barve v glavo, pa jim ne bo nihče zameril. Ker če odreagiraš drugače kot z veseljem in s pripravljenostjo, da pokasiraš tisto vedro, potem obveljaš za totalnega kretena. Tisti, ki nočejo biti politi z barvo, ostanejo ves dan doma. Obleko lahko zvečer res samo še vržeš v smeti. S tem, da so to neke posebne barve. Jaz sem se moral en teden temeljito tuširati, da sem jih večino spral stran, pa sem se vseeno v Ljubljano vrnil z vijoličnim hrbtom. Zvečer, recimo, se pa vsi umirijo in se družno operejo v Gangesu in so vsi blaženi in povsem pomirjeni. Kdor bi zvečer metal barvo, bi obveljal za dvakrat večjega kretena kot tisti, ki je opoldne ni z radostjo pokasiral."

Ekvador: zlato

Tretja letošnja zgodba je vezana na Ekvador in resnično legendo o inkovskem zlatu.

Ko so Pizarrovi konkvistadorji za talca vzeli največjega inkovskega poglavarja Atahualpo in za odkupnino zahtevali zvrhano sobo zlata, niso računali s tem, kako ogromen imperij so ustrahovali. Ko je bila soba polna, so Atahualpo pač ubili - niso si pa predstavljali, da bo zlato po slih iz oddaljenih rokavov imperija še kar hodilo in hodilo na kup. Poglavarjevi generali so to neprecenljivo blago potem skrili na nekaj skrbno izbranih lokacijah, vsega skupaj okrog sedemsto ton zlata pa je od takrat eden izmed top svetih gralov lovcev na zaklade po vsem svetu. Naš popotnik se je v Ekvador odpravil pomagat pri pripravah na ekspedicijo prav enega izmed teh.

Gospod Phillipe je zdaj že skoraj šestdesetletni Francoz - nepozebla kopriva, ki je bila svojčas poročena z Miss Francije, pijančevala s Frankom Sinatro in Deanom Martinom ter velik del svojega bogastva stavhala z morskega dna blizu Karibov. Zadnjih dvajset let je gospod preživel v Ekvadorju, kjer je v nekem dominikanskem samostanu odkril sila pomembno pismo. Gre za stoletja star tekst duhovnika, ki si je zapisoval zadnje spovedi na hitro pokristjanjenih Inkov (v sklopu česar je znalo duhovnike zelo zanimati, kje je zagrebeno zlato). V tem besedilu naj bi bila podrobno opisana mikrolokacija enega največjih skrivališč do sedaj.

Gospod Phillipe je en tak resnično jeklen kujon, ki prihaja morda res že nekoliko v leta, a se v divjino ekvadorskih visokih planot še vedno odpravi sam s tridesetimi palicami dinamita v nahrbtniku. Uradno gre tja kot zoološki entuziast opazovat redke ptice, saj velja njegovo početje v Ekvadorju za ropanje kulturne dediščine in je strogo nezakonito. Ko je lokalna policija med neko ekspedicijo prijela njegovega prijatelja, ga je v želji po razkritju najdišča tako zverinsko mučila, da je umrl. Tako ima gospod Phillipe za primer terne skrbno izdelan načrt: s kupa bi vzel vsega skupaj tri kipce, jih kot dokaz deponiral pri svojem advokatu v Quitu, nakar bi skočil na letalo ter v Parizu na tiskovni konferenci koordinate prodal najboljšemu ponudniku ... Predvidoma kaki multikorporaciji tipa Coca-Cola, Microsoft ali Shell, ki bi tako postala uradni sponzor verjetno največje arheološke najdbe v sodobni zgodovini. Cena koordinat bi bila trideset milijonov dolarjev.

Na tej zadnji ekspediciji ni francoska kopriva sicer našla ničesar - a je prepričana, da samo zato, ker je imela s sabo premalo dinamita, saj ni računala z nekim zemeljskim plazom. Je pa Arne pot izkoristil, da se je seznanil s človekom, ki ima doma zlata za dvajset najambicioznejših avanturistov.

Službo in socialni položaj gospoda Jorgeja Eljurija bi lahko najučinkoviteje strnili v "lastnik Ekvadorja": obogatel je z nepremičninami, danes pa ima v lasti skorajda vse, kar je v državi vredno imeti v lasti. Petnajst minut po tem, ko je Arne v najvišjem nadstropju njegove za pet Metalk velike upravne zgradbe pri tajnici pustil svojo vizitko z napisom National Geographic, ga je gospod Jorge navdušeno poklical in takoj naslednji dan priletel iz Miamija - posebej zato, da bi fotografa peljal domov v svojo bajto.

Bajta morda ni najboljši izraz. Ker je to človek, ki mu v pisarni po mizi vnemar leži keramika po sto tisoč dolarjev za kos, ne more biti nobeno presenečenje, da je doma na mize stresal zlato iz škatel za kornete (v lasti ima največje ekvadorske živilske verige) ter se pri tem radostno čudil: "Ohoho, tega pa sploh še nisem videl!" To je človek, ki ima na stranišču Picassa iz najdragocenejšega modrega obdobja, ker je stranišče pač ravno modre barve. Ko so jedli kosilo, so jedli iz tridesetkilskega srebrnega jušnika Petra Velikega - za katerega se je gospod Jorge pohvalil, da ga je dobil skoraj zastonj, namreč za ušivih 600.000 evrov. Kamorkoli stopiš, se spotakneš ob kak Dalijev kipec ali kelih angleške kraljice Viktorije.

Ko so si ogledali hišo, so se odpravili še na vikend - v rajsko palačo na vrhu umetno sploščenega hriba, okrog katerega se za udobno tamponsko cono razprostira 60 milijonov kvadratnih metrov posestva. Zraven vikenda si je gospod Jorge zgradil kompletno pozlačeno cerkvico, na posestvu pa ima tudi zasebni živalski vrt. Ozelotov - trenutno ene bolj ogroženih živalskih vrst na planetu - ima recimo štirinajst.

Gostitelj je izrazil iskreno obžalovanje, da obiskovalec ne bo mogel videti njegove zbirke umetnin in starin v Miamiju, kjer ima bojda še več zlate robe kot v hiši in na vikendu skupaj. V Miamiju - po katerem se fijaka z rožnatim Rolls-Royceovim kabriem - sila rad preživi čim več svojega časa, saj tam biva na zastraženem bogatunskem otoku in se počuti precej bolj varnega kot doma, kjer ga na vsakem koraku spremlja brigadica steklinastih puškoljerosov (pred časom so mu recimo ugrabili nečaka, a ga je dobil živega nazaj, cena pa ostaja skrivnost). Po Ekvadorju se vozi v avtih brez tablic - kar je seveda protizakonito, a protizakonito je bilo tudi kupovanje vse tiste zlate kulturne dediščine ... Pa je njegova sestra državna ministrica za kulturo, in kje je torej problem? "On je tako močan, da se lahko samo smeji," pravi Arne. "Medtem ko sem ga fotkal z vsem tistim ilegalnim zlatom, mi je recimo rekel 'You know, for this picture I could go to jail!' in pri tem prav od srca nakrohotal."

Seveda me je zanimalo, kakšen je gospod Multipara zvečer, ko sisne kakšen pirček preveč, in po Arnetovih vtisih takrat postane nekoliko "nostalgično deprast - čeprav bi težko rekel, po čem nostalgičen, in verjetno tudi sam ne ve točno ... Vsekakor pa dobiš vtis, da ni povsem zadovoljen z bivanjem v svoji koži. Enkrat mi je otožno rekel, da bi - če bi lahko še enkrat začel živeti - marsikaj storil drugače. Predvsem v prvi polovici življenja, ko je menda veliko preveč delal - vdrugič bi se upokojil veliko prej, saj toliko denarja, kot ga ima zdaj, res preprosto ne potrebuje. Ker, veš, danes počne skoraj res samo še to, da gleda po katalogih in kupuje. Dobil sem občutek, da mu blazno manjka ljudi, ki bi jim lahko to svojo zbirko razkazal. Ker pri meni je padel v totalen feeding frenzy kazanja - PA ŠE TOLE!!! PA ŠE TOLE!!! je stresal cele škatle draguljev po mizi in jih potem pač pustil ležati tam. Ker drugače lahko vse to kaže samo kakšnemu prijatelju, ki se čez pol ure itak naveliča in mu reče - Ti, Jorge, pridi, greva raje kaj požret, ha ha ha! V tistem večernem trenutku otožnosti mi je zaupal tudi, da ga malo žalosti, ker njegova družina ne deli z njim njegove strasti do umetnosti. Oni zbirajo predvsem bankovce, je rekel, jaz pa zbiram art."

Arne Hodalič

Okej, sediš torej z Arnetom Hodaličem v lokalu in ga gledaš v teh njegovih kratkih rokavih decembra in si misliš, da je to vse skupaj preprosto preveč, da ti gotovo prodaja vsaj delne buče ... Ampak potem privleče iz bisage laptop, na katerem ima naložene obsežne fotodokaze za čisto vsako svojo zgodbico, skupaj s polarnim potapljanjem za kitajskimi afrodiziaškimi kumarami.

Ko ga vprašam, kje za vraga mu uspe najti budžet za vse te jamesbondovske ekstravagance, samo skomigne z rameni. Če združi vse svoje prilive, z domačimi in tujimi honorarji vred, predavanji na FDV-ju, urednikovanjem na National Geographicu in neštetimi priložnostnimi deli - če kar naprej in cele vikende kaj dela, potem je na koncu leta vedno ravno nekje na pozitivni nuli ... S tem da je dobil hišo od staršev, da vozi dvajset let starega golfa in - ponosno pokaže - si je tele že rahlo razdrapane čevlje kupil pred dvema letoma (bralec naj pomisli, da pomeni za čevelj leto dni na nogi Arneta Hodaliča enako kot desetletje na stopalu normalnega zapečkarja!).

Zunaj bi s svojimi izkušnjami in fotoznanjem gotovo zaslužil neprimerno več. V Parizu so mu ponujali stanovanje, če bi delal za neko agencijo, a mu ne pride na kraj pameti: "Ma, kje pa! S tem bi zgubil vse naše jame, plezanje, jadranje, kolesarjenje, hrvaško obalo ... Tukaj lahko doma skočim na gorsko kolo in čez dvajset minut že gledam sledi medveda! Kje bi si to lahko privoščil v Parizu? Ni šans! Tiste njihove kulture imaš tam po enem tednu čisto dovolj in potem se greš lahko samo še nekega meščančka s šalom okrog vratu, ki kar naprej zapravlja neke evre. Če ti povem po pravici, so moje sanje, da bi me tu pri nas našla kakšna inštitucija, ki bi me sicer plačevala slabo, a bi mi redno omogočala delo, ki me zanima."

Ko ga vprašam, katera je njegova najljubša ekspedicija vseh časov, nima takojšnjega odgovora. "Največ so mi pomenile tiste prve poti, ko sem bil mlad in je bilo vse še tako sveže ... Več ko vidiš sveta, bolj ti postane jasno, kako v kurcu je ... In težje se ti je zafrkavati naprej, izigravati nekega džeka, ki se skozi bedo in lakoto vozaka na luksuzni jadrnici in si govori, kakšen Rambo da je. In čedalje bolj si želiš kaj spremeniti. Danes delam tako rekoč samo še socialne teme - od deminiranja Bosne do otrok, ki živijo po smetiščih Šrilanke. Z vsakim letom se počutiš bolj nemočnega - in z vsakim letom si bolj želiš to nemoč prikriti pred samim sabo. Sem pa vedno vesel, ko se spomnim naše kampanje z Rdečim križem po katastrofalnem potresu v Pakistanu: takrat smo nabrali toliko sredstev, da se je nekaj malega dejansko poznalo."