18. 9. 2000 | Mladina 38 | Kultura
Rešeni!
Karpis
© Roman Šipić
Zakaj bi človek sploh še obiskoval ubogo paro Novi rock, inštitucijo, ki si je davno tega še lahko lastila naslov smotre vseh po svežem dišečih domačih ansamblov, sedaj pa jo, vkleščeno v Križankah, kjer si postavljen pred nemogočo izbiro kozarec v roki v preddverju ali suhega grla v avditoriju, z jasnejšo vizijo in udobnostjo poseka vsak na prostem prirejeni poletni festival? Zato, da bi na velikem odru, kjer se navadno izgubijo, prisluhnil skupinam, ki se jim kot prvo sploh ni zdelo zamalo, da se nanj prijavijo, in jih je izbrala žirija, recimo, letos: domačemu, zapoznelemu odgovoru na svetovni surfrokerski kult in posebej hrvaške Bambi Molesters, Bitchboyse iz Ljubljane; na NYHC naslavljajočim se, kratko postriženim metalcem Terminal Disease; zanimivim narečnim rokerjem, prleškim Dežurnim krivcem; maničnim hrvaškim podenrokerjem Karpis, ki na velikem odru bolj kot kdajkoli potegnejo na premišljeni cirkus Let3; hardrokerjem Broken Lock? Pa ja ne zaradi komornega vzdušja? Morda pa nam je iti na Novi rock zaradi priznanih gostov, denimo njega dolgo abstinirajočih Žoambo Žoet Workestrao, kdove zakaj proslavljenih patetičnih neosonikov Psycho-Path, zaradi Indust Baga, edinih izpred dvajset let delujočih veteranov, ki v teh letih niso spremenili muzike ne izostrili rokodelskih spretnosti, ali morda zaradi Darkwood Duba, pozno uvoženega beograjskega ansambla, ki, resda blazirano in daleč od eksplozivnosti Sile, spaja značilno pankovsko (kičmejansko) petje in kitare s tehnološkimi ritmi? Hja, čemu retorična vprašanja, ko je odgovor na dlani: Novi rock, vsaj letošnji, se izplača obiskati zato, da prvič in upam zadnič v življenju, čisto iz poljudnoznanstvenih vzgibov, vidiš Siddharto, ki bi se ji drugače na široko ognil. In če kaj pri tej atrakciji najstniškega imena resnično fascinira, to niso od drugje sposojeni prijemi ali kar coverji niti obupna zlizanost muzike, temveč semeniščniško petje v skoro knjižni slovenščini in dejstvo, da se najbolje prodajani up slovenskega rokenrola (šminkerjem prepuščamo abotno skovanko pop-rock) vidi in sliši, kot da bi šlo za trop petdesetletnih veteranov, rokerjev iz sedemdesetih, najetih, "profi" muzikantov, kjer bi vsak stereotipni solo na saksofonu komod prispeval kdo iz Plesnega orkestra RTV. Če je to Novi rock in rock nasploh, sem takoj za Umeka. Sicer pa - glede na mirno, a opazujoče občinstvo, med katerim se je drlo le sto najstnic, a je po Siddharti občutno izpraznilo prizorišče, je ata Vidmar po lanskoletnem debaklu dejansko rešil Novi rock, katerega blagovno znamko ima po razumljivemu umiku Radia študent v dosmrtni lasti. Vprašanje je le, za kakšno ceno. Vsekakor bo držalo, da Novi rock, na katerem je neslavno, z manj kot simboličnim obiskom - kdo od starih panksov se bo šel nostalgijo in potem prisluhnil Siddharti? - potonil tudi Tovariški večer, srečanje udeležencev od začetkov do leta '95, jemljejo resno edinole policaji. Ki so tokrat po koncu pošteno preklofali par na njemu redkih pankrokerjev. Lep zaključek večera.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
