25. 9. 2000 | Mladina 39 | Kultura
Absolutno neobičajno
A bras le corps
© Miha Fras
Francoski koreograf Boris Charmatz, ki se je prejšnji teden mudil v Cankarjevem domu, je menda pred sedmimi leti, v času nastanka svojega dua A bras le corps, "izzival" z možato, skoraj grobo izmenjavo napol rokoborskih prijemov med plesalcema, ki se dobre pol ure, kot v s Paganinijevim solom pretrganih rundah borilnega športa, razdajata, sopeta, v krčevitih gibih šklepetata z zobmi in lijeta pot na tik okoli njiju postavljeno občinstvo sredi odra Linhartove dvorane. Za Charmatza pa je morda, bolj od klasične lepote zelo oddaljenega nabora gibov, značilneje, da postavlja pod vprašaj tradicionalni, oddaljeni gledališki pogled in plesalski narcizem, da se roga meščanskemu pojmovanju skladja med muziko in plesom in, vobče, udobnim pričakovanjem gledališke publike. Na drugo predstavo, Con forts fleuve, ki si jo je v nedeljo ogledala polovica posebej pregrajenega parterja Gallusove dvorane, so se tako z okoli glave ovitimi hlačami zaslepljeni plesalci tipajoč priplazili čez sedišča in naselili oder, ki se je zaradi domišljene osvetljave enkrat kazal kot hodnik neopredeljive globine, drugič (verno) kot betonski hangar in tretjič (za s stroboskopom osvetljeni trenutek) kot subliminalni, nedoločljivi fleš z onstranstva, zatem pa preizkušali potrpežljivost in perceptivnost navzočih. Z mimobežnimi, mikroskopskimi gibi na robu zaznavanja, s kričavim recitiranjem pesmi bitnika Johna Giorna, z le redko posejanimi, odrešilnimi plesnimi odlomki ali gagi, vse do...vse do elektrificirane kakofonije, oglušujočega hropenja preko mikrofonov v režiji zadaj skritega didžeja, ki je - tole je redkost v ljubljanskem mavzoleju umetnosti - veliko obiskovalcev izstrelilo domov in bi moralo, če je vprašati tudi manj tradicionalistične dramaturge, zaključiti predstavo. Ne tudi za Charmatza, ki je že pokončano predstavo in po tleh pokošene plesalce še neverjetno dolge, umetelno razvlečene minute finaliziral z zložnim padanjem nad odrom vpetih zaves in si na koncu prislužil glede na tukajšnje običaje zelo mlačen aplavz. To kaže, da je bil namen dosežen, in ne moremo reči, da v eni vrhunskih razgraditvenih terapevtskih seans nismo tudi uživali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 9. 2000 | Mladina 39 | Kultura
A bras le corps
© Miha Fras
Francoski koreograf Boris Charmatz, ki se je prejšnji teden mudil v Cankarjevem domu, je menda pred sedmimi leti, v času nastanka svojega dua A bras le corps, "izzival" z možato, skoraj grobo izmenjavo napol rokoborskih prijemov med plesalcema, ki se dobre pol ure, kot v s Paganinijevim solom pretrganih rundah borilnega športa, razdajata, sopeta, v krčevitih gibih šklepetata z zobmi in lijeta pot na tik okoli njiju postavljeno občinstvo sredi odra Linhartove dvorane. Za Charmatza pa je morda, bolj od klasične lepote zelo oddaljenega nabora gibov, značilneje, da postavlja pod vprašaj tradicionalni, oddaljeni gledališki pogled in plesalski narcizem, da se roga meščanskemu pojmovanju skladja med muziko in plesom in, vobče, udobnim pričakovanjem gledališke publike. Na drugo predstavo, Con forts fleuve, ki si jo je v nedeljo ogledala polovica posebej pregrajenega parterja Gallusove dvorane, so se tako z okoli glave ovitimi hlačami zaslepljeni plesalci tipajoč priplazili čez sedišča in naselili oder, ki se je zaradi domišljene osvetljave enkrat kazal kot hodnik neopredeljive globine, drugič (verno) kot betonski hangar in tretjič (za s stroboskopom osvetljeni trenutek) kot subliminalni, nedoločljivi fleš z onstranstva, zatem pa preizkušali potrpežljivost in perceptivnost navzočih. Z mimobežnimi, mikroskopskimi gibi na robu zaznavanja, s kričavim recitiranjem pesmi bitnika Johna Giorna, z le redko posejanimi, odrešilnimi plesnimi odlomki ali gagi, vse do...vse do elektrificirane kakofonije, oglušujočega hropenja preko mikrofonov v režiji zadaj skritega didžeja, ki je - tole je redkost v ljubljanskem mavzoleju umetnosti - veliko obiskovalcev izstrelilo domov in bi moralo, če je vprašati tudi manj tradicionalistične dramaturge, zaključiti predstavo. Ne tudi za Charmatza, ki je že pokončano predstavo in po tleh pokošene plesalce še neverjetno dolge, umetelno razvlečene minute finaliziral z zložnim padanjem nad odrom vpetih zaves in si na koncu prislužil glede na tukajšnje običaje zelo mlačen aplavz. To kaže, da je bil namen dosežen, in ne moremo reči, da v eni vrhunskih razgraditvenih terapevtskih seans nismo tudi uživali.
