Izpiranje, centrifuga

Ilirskobistriški klub MKNŽ je novo sezono prejšnji petek pričel v šampionskem slogu, dostojnem svojega dosedanjega delovanja, čeprav o predskupini, svojih v Trabakuli zbranih someščanih, niti staroste kluba niso imele določnejšega mnenja. Mnenje pa se je na vsak način izoblikovalo že tekom debitantskega nastopa, saj jo Trabakula, daleč od začetniške okornosti in z ne preveč šiljenja potrebnih osti, kar tekoče cvirna med žanri in ritmi, izvaja umetelne salte in prevale ter se zmore izkazati z več obrazi, kot le s tistim, ki je še najbolj podoben Primus. Še na mnoga srečanja!

Veliko brezkompromisneje in ne ozirajoč se na pravila foha, pravzaprav blizu najbolj skrajnega zvokovja, kolikor ga je doslej preneslo okoli jezdeče uho, so izzveneli Arab on Radar, blazni gojenci za blazneže specializirane ameriške založbe Skin Graft. Dobršnja mera improvizacije, naključij ali kar kaosa, ki jo bljuje s parom nebrzdano, približno artikulirano žagajočih solo kitaristov, s kromanjonskim, porno frise pokajočim bobnarjem in do opičnjaške faze retardiranim pevcem opremljeni kvartet, nekakšni Devo na peto potenco, se praviloma razpoči v vrhuncih, v katerih je združen ves bes in razčefuk rokenrola (ali muzike nasploh). Psihotična epizoda, katarza vseh katarz ali premišljeni, enako duhoviti kot pretresljivi performans, za katerega še niso izumili žanrske oznake? Kdo ve, sigurno je le, da so vrli Arabci s pokvečenim ramonesovskim "One, two, three, four" in nadaljnjo finalizacijo v pregovorno živahnem MKNŽ-ju naleteli na hvaležno, primerno divjaško publiko in tudi odpravi Rodea izčistili sluhovode za nova doživetja. Mimogrede, instantna primerjava: kako se obnese takoo zlobni DJ Rush (glej sosednje besedilo), če ga je postaviti ob bok Skingraftovim manijakom? Mala malica.