Šlatalni eksponat

Marcel-Li-Antunez Roca, eden najbolj samosvojih artistov, kar jih je gostila prestolnica, je s Kapelico vse od njenih prvih korakov in ga je zaradi njegovih rednih, z vonjem po svežini navdanih gostovanj jemati kar za rdečo nit galerijinih snovanj.

Eksoskeletu Requiem, kovinskemu okostju, ki se (tudi po smrti z njim spojenega lastnika) kot obsceni avtomat odziva na premike obiskovalcev galerije in je zastopal kosti in mišičevje Kiborga I, Kapeličinega poljudnega povzetka dosežkov v kibernetski veji sodobne umetnosti, so se tako v torek pridružili še drugi protagonisti Marcel-Lijevega projekta Epifania, tokrat hlepeči po bližnjemu stiku z obiskovalstvom. Alfabeto, središčni steber, se nastavlja preiskujočim z vdelanimi zvočniki in na bližni dotik odzivajočiomi se stikali, med njegovim sladostrastnim vzdihovanjem, kriki bolečine, bolanim smehom in jokom izbiraš s prekrivanjem gori na vrhu postavljenega mikrofona, najlaže pa na njega koncertiraš z obsežnim, ritmičnim šlatanjem vzburjajoče hladne površine.

Komur je do spoznavanja bolj nazorne menažerije, lahko preboža tudi njegove podobno opremljeni mutantski trio Capriccio, ki trud (in užitek) poplača z zvokom in projekcijo animiranih Marcel-Lijevih nestvorov. Toliko o tehničnih podrobnostih. Japonci sedaj že serijsko izdelujejo nekakšne kužke na baterije, ki naj bi nadomestili te luštne, ljubezen zagotavljajoče domače živali, ampak, si je misliti kaj komfortnejšega od v vsakem trenutku na akcijo pripravljenega sužnja električne energije? Čaki, da te pošlatam.