17. 10. 2000 | Mladina 42 | Kultura
Ženske: Sončno?
Shelley Hirsch
© Miha Fras
Čeprav je konjenica Rodea letos le mimogrede - ali pa prav zaradi tega? - objahala Mesto žensk, je našo izvidnico zelo presenetila njega ljudomila in, predvidevamo, ženskomila podoba. Saj nam je že Shelley Hirsch, alterdiva, ki je prejšnji četrtek uročila Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma, dala vetra z duhovito kroniko svoje mladosti, od prvih korakov v multietični newyorški četrti do angažmaja v protivietnamskih demonstracijah. Kroniko O, Little Town of East New York, ki se razpleta preko zgodovine muzike obravnavanih obdobij in ki jo muhasta Shelley popredmeti z mojstrskimi impersonacijami akterjev, doživetimi plesnimi točkami in skeči in premenami njenega odraščajočega glasu. Prav kameleonski glas, ki se enako teatralno in ironično loti italijanske opere kot dratarskih hipijevskih himn in ki s špasnimi izmišljijami verodostojno širi besedni zaklad tujih jezikov, je vladal tudi čustvenim stanjem posvečenim States, ki so zaključila večer nič kaj vsakdanjega solo musicala. Za plesne pojme nevsakdanje je izzvenel tudi ponedeljkov nastop portugalske plesalke Vere Mantero v Mladinskem gledališču, čeprav je prvi, Josephine Baker posvečeni solo, med katerim na mestu stopicajoča, v prosojni dres oblečena, uporniško kosmata in v vragova kopita obuta umetnica našteva listo (ženskih?) ne- možnosti, zelo dišal po zasafranem Mestu, kakršno je lani prevečkrat ostalo v spominu. Veliko raje vidimo Verine prednosti, kadar se, ne meneč se za resnobne plesne konvencije, vsa spastična podi po odru, ali ko se v vlogi Olimpije, modela nekdaj spotakljive, sedaj sistemotvorne Manetove slike, zdolgočasi, otrese lase spon in se znebi težkega nakita. Od hudomušnosti je v Kudu pokal tudi kabaret Švicark Les Reines Prochaines, ki so se obdale s stanovanjskimi rekviziti in morda, z izjemo kanca sadizma, niso mogle postreči z monrojevsko ironijo, pa zato z izbornim, žlahtno diletantskim obvladovanjem glasbene snovi in "simpatično" naivo. Z le malo naivnosti pa se je prebila Suzana Koncut, ki se skuša v Prostornini kože, z bližnjimi dermatološkimi fotografijami Davida Grassija zaznamovanem plesnem solu, videti preko seznama dražljajev in poškodb, ki jih je pretrpela njena povrhnjica. In če se štirideset mesnatih minut gleda kot intimno zgodovino, kar je konec koncev - "podobe žensk med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo" - tema festivala, se japonski par Hoahio posluša in gleda, kot bi se gledalo posebej fletne eksote. Lej, so luštne! Ob tovrstni fascinaciji hitro zbledi vtis o arty preračunljivosti in, v primerjavi z najbolj zblojenimi odganjki casio-vala, mediokriteti muzike ter izvedbeno škripajočem nastopu. In je za umetniški vtis dovolj zaključni hit ter reference, ki se, kako tipično za tradicionalno drugogodbeni spored Mesta žensk, nanašajo na svetega Johna Zorna, pri katerem je duo izdal ploščo. Sicer pa: če bi pričujoči, obrobni zapis delno objezdenega festivala, ki, recimo s približno lacanovskim uvodnikom, "ni, nikoli ni bil in nikoli ne bo eno," pomenil, da se je Mesto letos izvilo lani grozeči zamorjenosti, se pri njem zaposlenim v katalogu verjetno sploh ne bi bilo treba ukvarjati z lanskim macho, nerazumevajočim odzivom medijev in si ustvarjati zunanjih sovražnikov, temveč bi lahko tuhtali, kako bi odebelili zaenkrat po gledaliških, likovnih, glasbenih taborih razpršeno klientelo, med katero je le za pest na vse dogodke festivala aboniranih deklet in žena. Women wanted.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
