Bio Program

Hudo smo bili presenečeni. Pa ne zaradi tega, ker je prejšnjo soboto napovedani par ameriških ansamblov, ki naj bi v klubu Channel Zero širil obzorja z zmesjo kitarjevanja in elektronike, raje ostal na Dunaju in se odpovedal gostovanju v naših krajih. Pač, od kje naj Amerikanci vedo, da je degustacija letine na vrhuncu in da se jim zaradi pesti maroške smole ne izplača veneti v prestolnici nikoli dovolj objokovane monarhije?

Za veliko presenečenje ne moremo šteti niti tega, da je muzika ansambla Sodn dan iz Železnikov, o katerem smo bili slišali, da žge po grindu, bolj podobna naspidiranemu, malenkost metaliziranemu hardkoru, kakršnemu dandanes radi pravijo crust, ali kaj. Ne. Globok vzdih - tudi, da se izravna pritisk v ušesih - velja gostiteljema, mladcema ljubljanskega pogona Sist En 343, ki sta se zaprla v odslužena pralna stroja in z vijačenjem po kaj primitivni mašineriji zlagoma, preko decibelov in z ritmičnim kopičenjem plasti šuma, hrupa ter odmevov elektronsko prežvečene kitare ponudila maloštevilnim ljubiteljem tolikšen zalogaj lepo tempiranega in prijetno zlobnega nojza, da je imelo še tri dni neredno prebavo in se v hladnem potu zbujalo iz sanj. These guys rock! Se bo sistenska mladina po čiščenju kanalov lotila tudi kompleksnejših posegov?