Sanjski maraton

Vsekakor si Societas Raffaello Sanzio, italijansko gledališko podjetje in njega v Ljubljani videnih predstav, Julija Cezarja in Masocha, ni zapomnilo in s pridom uporabilo le nekaj tu delujočih režiserjev in je prejšnji petek kar ščemelo pod sedlom, ko smo se drenjali med klientelo predstave in knjižnega sejma in pesniškega recitala in simfonikov, s katero je gospod Rotovnik naphal Cankarjev dom.

A so se nam prvi dvomi porodili, že ko smo izvedeli za epsko minutažo tri ure dolge trodejanke. Nič hudega. Posebej, ko se potopiš v oprijemljivo morasto, pod kožo zajedajoče se vzdušje prvega dejanja, ki med občinstvom povzroča živčno mencanje in bi, najsi si je prebral spremni list in na odru identificiral Luciferja ali ne, tako navdušilo vsakega satanista in metalca, da bi še cel mesec klal sosedove kure in si z žiletko šaril po bradavičkah. Predstave Romea Casteluccija so lahko, ob dešifriranju kopice aluzij, alegorij in citatov, ob upoštevanju dosledne, za konvencije meščanske spodobnosti ne meneče se logike režiserja ali, enostavno, ob prebiranju nadrobnih avtorskih opomb, ki se jih je delilo na vhodu, snov za poglobljene znanstvene študije. Lahko pa so, in v tem je njih izven vrtička sevajoča moč, povsem poljudni, na slehernika učinkujoči mehanizmi za doseganje pradavnih ciljev teatra. Resda pa je, vsaj glede Geneze-muzeja sanj, treba reči, da je Castelucci s svojo, zaradi sanjskega teritorija še izraziteje fellinijevsko igralsko in gibalno zasedbo - z jetičnim dolginom, ženico z amputirano dojko, zamorskim velikanom, v akvariju instaliranim človekom iz gume, zraven katerega so se z bolnim škrtanjem trle volovske glave, z nagačeno menažerijo in sevajočim radijem Madamme Curie vred - že po prvem, razveseljivo morbidnem in v črno odetem dejanju, klonil v formi. In s familiarno zasedbo mehkobnega Auschwitza, četo lastnih, pred belim ozadjem nastopajočih, v belo odetih otrok, resnično marsikoga zazibal v spanec ali vsaj v meditacijsko otrplo stanje. Pravšnje za na srečo pesimistični, a nekam tradicionalistični in čez prag patetike mezeči finale z večno dramo duhovno in telesno pohabljenega Kajna in Abela? Kdo bi vedel. Morda ne bi škodilo nekoliko jedrnatosti.