Računalniški bazar

Poleg že uveljavljenega mariborskega festivala računalniške umetnosti se je na vsem lepem, in to v kulturno in arhitektonsko razdejani Novi Gorici, pojavil Pixxelpoint, ki je zastavil klasičneje, se pravi, se omejil na podobe in zanemaril druge, manj otipljive ali čez pregrade segajoče sadove spletnih artistov. Izbranci natečaja, na katerega je prispela kopica predlogov iz umetniških in naturščiških vrst, so se konec prejšnjega tedna zračili v kleti goriške Mestne galerije in v štirih kategorijah, 3D, 2D, vector in animacija, tekmovali za naklonjenost čislane žirije v sestavi Jurij Krpan, Marko Peljhan in Bojan Dobrečevič.

Ko bi, po deloma pregledani, deloma ošvrknjeni povodnji pikslov, po vedru muzanja, košu smeha in zajemalki iskrene naveličanosti, tvegali povprek šibajoči vtis, bi rekli, da se računalniško v tu razstavljeni umetnosti prejkone nanaša na orodje, katerega možnosti nekatere fascinirajo do te mere, da s piksli hiperrealistično konstruirajo fotografije, prosto rišejo z miško namesto roke, oponašajo stripovsko, slikarsko in grafično tehniko... Vobče je v metežu podob najti tudi pričakovano, a precejšnjo, če ne prekomerno mero newagerske in "sci-fi" umetne obrti, usodnih ovitkov za plošče in čeških razglednic, in se zdi, da je očesu manj zagatne rezultate pričakovati, kadar se artisti odrečejo tako na prvo žogo mikavni, a nevarni prostorskosti in se zadovoljijo z 2D ploskovitostjo.

Nemara ni naključje, da sta se 'okus' gledalstva in nagrade žirije našla pri escherjevski grafiki Alda Spizzichina. Si je tu razstavljena računalniška umetnost že zagotovila avtonomijo in razvila specifične postopke? No. Drugače pa cenimo, da je Pixxelpoint nekje res zadel terno.

In to s prirejanjem spremljevalnih čag in ponočevanj, ki so tri dni zračila pregovorno mrtvo mesto, v katerem se občasno mezga na tehno veselicah in ki kljub vrtanju Mostovne še nima mladinskega centra. Na glavni, sobotni čagi, je tako diskoteko Cream dodobra napolnilo več od tisočerice kakršnekoli zabave potrebnih, kulture lačnih obiskovalcev, celo posebej dekliških in posebej fantovskih družb, katerim se je na velikem odru nudil dratarski, v depandansi pa house scenosled. V Creama se je navsezadnje zelo izplačalo priti tudi samo zaradi tribalnih ritmov in drajvajoče psihedelije Treh puhalcev, strumnega bobnarskega tria z lebdečo zaslombo didgeridooja, in zaradi DJ Emyja, katerega nismo slišali celo večnost in je eden redkih didžejev domovine, ki pumpa, a se ni uklonil popevkarskemu valu. Klemen Klemen, ki je v Creamu ostal brez gostujočega domačina Kinga (je v preiskovalnem), ta čas na krilih prvenca hara po domovini, a bi si moral omisliti močnejšo in bolje ozvočeno podlago za vsekakor klene in cestno verodostojne prijave sebe in genga. Medtem pa lahko glavni nastopajoči, domačini Elvis Jackson, ki so predstavljali svojo Go Home and Practice noviteto, zaradi mene brez muje obveljajo za najbolj nabrit in hudo uigran najstniški tv-hardcore ansambel domovine, ki zna popestriti nastop s parodijo in gosti, kakor je Elvis iz Črnič. Vprašanje je le, kako boste potem rekli ekstremnejšim, od nekdanjega hardkora formalno oddaljenejšim, a izročilo nadaljujočim ansamblom.

povezava