Iz trebuha

Pravzaprav bi prvenec mariborske plesalke in koreografke Snježane Premuš že z zastavkom zadostil večini pričakovanj, ki se jih z zdravo mero iz izkustva porojene rezerviranosti goji posebej za debitantske nastope. Saj se posveča plemenitemu cilju, kamor pri nas cilja tudi Mateja Bučar in Institut Egon March - raziskavi možnosti avtonomije plesalcev, ki v običajno vendarle plešejo, kakor igra orkester, se vrti trak ali v živo gode muzikant in lahko (tolkalsko) muziko ustvarjajo le ob njeni odsotnosti, kolikor jim dopuščajo lastnosti plesne podlage.

Ne tudi Premuševa, ki si je na trebuh in pozneje na lice nalepila kontaktni mikrofon. Kar ob gibih in dihanju, trenju tkanine in telesa proizvaja - ne, niste uganili, slišati ni bilo nikakršne turbulence ali klokotanja - rezek, gramofonskemu scratchanju podoben zvok, katerega v predstavi From Scratch #3 v živo obdeluje, ga zanči in maliči berlinski skladatelj Ignaz Schick.

Od abstraktne kunstlerske ambientale Mille Plateaux do industrijske hardcore raspaljotke, ob kateri bi se nažvečil celo kak holandski gabbahead. Tisto kar bega, je, da Premuševa, ki si je za geslo predstave izbrala uporniško"ob hrupu se najlaže sprostim", tudi ob najbolj udarnih Schickovih salvah ubira po baletu vonjajoče korake, tisto kar leze čez rob, pa dolžina mestoma izrazne, brez vidnega povoda usodne in praviloma okoli vertikale odplesane predstave, ki se takole na drugo oko ponaša vsaj s tremi navideznimi zaključki. Če pristavimo laično mnenje, bi že konec dialoga med z enakim mikrofonom po mizi scratchajočim, z vsemi vajetmi oskrbljenim Schickom in s kljub vsemu podrejeno, le vir zvoka prispevajočo Premuševo, učinkovito poantiral izzid tokratnega sodelovanja.