Dvojček za umrle

Kdo še šmirgla slovenski kulturni praznik, dan umrlega Poeta? Hja. Dela (in, če gledamo tehno populacijo, predvsem šole) prost dan je, kakor je to bilo pred zamenjavo garniture v navadi v K4, lepo izkoristil Valentino Kanzyani ali po domače Tine, prvi slovenski didžej, ki bo nekje marca v domovini izdal zamiksani plošček, katerega predstavitev je na predvečer usodnega dne zapolnila tivolski klub subsub. Lepo so se, kakor trdijo dobro obveščeni viri, imeli tudi v Cankarjevem domu, kjer je potekal še eden izmed notranjelikovnih in za usodo domovine odločilnih spopadov za prevlado na državno subvencioniranih vzvodih moči. Bo o hudo aktualnem sporu med "modernisti in postmodernisti", med malarji in kunstlerji, kedaj poročala tudi umetnostnozgodovinska čitanka? O Slovenski kulturni svinji, že tradicionalnem praznovanju, ki ga pod modrim Brecljevim vodstvom prireja koprski MKC in tekom katerega tako fine košte večidel nevajeni udeleženci finalizirajo pravega in vegetarijanskega odojka ter uživajo v priložnostnem kulturnoumetniškem sporedu, bo verjetno šel le glas ustnega izročila.

Ker pa v prestolnici nikdo ni obračal svinj in tista v Kopru ni mogla tekmovati s pristnim umetniškim doživetjem, se je konjeništvo Rodea odločilo verjeti upraviteljem metelkovske Menze pri koritu, ki so v kulturno praznični spleen pogreznjenemu mestu dva večera zapored nudili Prešernov dvojček.

Obeležitev pomembnega datuma je potekala v primernem duhu in vzdušju, za katerega je že prvi večer poskrbel puljski džezovski agregat Stabatmater. Džezovski? Uh, ponekod ozloglašena beseda se v ustih vrhovništva Menze na srečo ne prekriva z novoklasičnim pojmovanjem džeza kot muzike za kontemplacijo, utrjevanje že utrjenih poti, spoznavanje že spoznanega, uživanja v večno lepih, okamenelih umetninah. In je puljska številčna in obrti različno vešča zasedba, katere najbolj džezovska poteza je dostikrat odvečni trobentač, z vso forco ritem sekcije temperamentno žgala čez etnične neparne, čez funk, hipijado in mimo rokersko ošiljenih vrhuncev do trenutkov, ko je preživele iz sedemdesetih nalašč spomnila na italijansko Areo. Morda še primerneje, v sozvočju s prešernoslovsko morbido, se je v četrtek odrezal drugi dvojček, katerega uvodni del je označil nastop edinega člana Radikalnega drkarkolizma, "podjetja za slovensko malomeščansko umetnost", vživetega kantavtorja, ki lahko spomni tako na pankovske pesniške akterje kot na sopotnike (na J. Kovačiča) in je dvorano Menze, če smo že mrli zaradi zagatne forme nastopa, okrasil s svojimi zdravo suicidalnimi stripi. Ne nazadnje pa je, v obratnem sorazmerju s številom iz Menze bežečih, tolikšnega milozvočja nevajenih strank, znova očaral slovenizirani Holandec Harry den Hartog, verjetno eden najbolj smotanih prebivalcev planeta, ki morda ne zna metati konfetov, a se bolje odreže za klaviaturo in mikrofonom, odkoder izvablja tako drastične, popačene, navidez anarhične in mimobežne, da se približuje idealnemu opisu nekonformističnega umetniškega izraza: your mama won't like it. Liberace v gumijastih škornjih.

povezava