V trasherski blaznici

Če takoj pozabimo na predvozače The Horrors, katerih slabotno trasherstvo se večidel konča pri razštelanosti kitar, bi newyorško tolpo Speedball Baby, ki je strašila v Orto klubu v sredo, lahko imeli za demanti z izkušnjami potrjene domneve, da se je rokenrola, če nočeš obveljati za žalostnega fosila ali retardiranca, najbolje lotevati s trdo stisnjeno figo v žepu.

K tako prelomni ugotovitvi je, če smo natančni, še največ prispeval z zelo sumljivimi tiki in lunatičnim bolščanjem obdarjeni pevec vrlih newyorčanov Ron Ward, katerega nastop, med izraznostjo podivjanega bitniškega poeta in prepričevalnostjo kakega pridigarja katastrofične sekte, z grimasami in zagonetnimi besedili vred pač najbolj spominja na nenadzorovane izpade žrtve Tourettovega sindroma ali na upor v deželni blaznici. Sicer pa Speedball Baby, ki imajo tako srečo s pevcem, v časih srečno ukročenega rokenrola očarajo tudi z ostro, visokotoncem nevarno zvočno sliko na meji šundra in, v skladu z osnovnimi načeli na obskurno izročilo iz petdesetih navezujoče se podenrokerske panoge, nudijo nalašč raztrgano podobo, primerno za rovarjenje po parterju, goltanje žiletk in razbijanje steklenic na lastni glavi. To, da se občinstvo Orto kluba ni občutneje ukvarjalo niti s prvo, najbolj pohlevno izmed naštetih disciplin, in so se njegove reakcije večidel končale z malone džezovskim bodrenjem med skladbami, bo presenetilo le Orto kluba nevajene krajane. Je že tako - FV, organizator večine aktualnih rokenrol koncertov v prestolnici, je v prijetnem, a prekomerno civiliziranem Ortu naletel na najugodnejše pogoje. Za ustreznejši odziv na odziva nedvomno vredne, Speedball Baby sorodne atrakcije pa se je že dolgo treba obrniti le v eno smer: proti Ilirski Bistrici in tamkajšnjim gavnarjem.