S hendrixom do ekstaze

Defonija, cikel "čudnih, a ljudskih avantgardnih godb" v klubu Gromki zadnje čase knjiži kar spodoben obisk in je po petkovem resnoglasbeno intimističnem triu The Remote Viewers v torek postregel z nedvomno bolj ljudskim, a nič manj umetelnim priboljškom. Kako naj se džezovsko, z manj štroma ozvočena džezovska muzikanta lotita vsem znane "klasike" električne kitare, se je bati salonskega poltronstva do predloge, bo ubogi, v tubo napenjajoči se Pinguin Moschner igral vedno drugo violino za patinirano đitro Helmuta "Joe" Sachsa?

Dinamični duo pa si je vendarle bratsko razdelil Hendrixov solo naboj in se izkazal z raznovrstnimi odpeljavami, nevrotičnimi Helmutovimi izbruhi in diskretnimi, a neredko gromko poudarjenimi, zaradi elektronskih efektov sintetično zvenečimi polzili vrlega Pinguina.

Dinamični duo je zaradi Helmutovega pritrkavanja z nogo po kovčku za kitaro in po plastični vreči le za enoto oddaljen od one man banda, skupinsko igro pa krasijo tako umetelno zakrinkani uvodi v hendrixijade kot humorne interpretacije predloge. Če si je Hendrix želel gajstnih oboževalcev, mu je bilo izpolnjeno s prefinjeno zvezo kot gasilec rdečeličnega Pinguina in vidno ekstatičnega Helmuta ki se je tudi akustično ozvočene kitare lotil z vsemi mogočimi pripomočki, z nožem in izvijačem in bobnajoč kot na tablo. Nabrito in šaljivo obenem, daleč od prisiljene kontemplativnosti ali nabuhlih pretenzij. Si je od džezistov želeti tudi zgoščenejšega nastopa? Verjetno ne.