Za repetitorje in druge

Res je, da so The Young Gods, švicarski pionirji dratarsko elektronske muzike, videli že ostrejše in prelomnejše čase, ne nazadnje pred več kot desetletjem na fenomenalnem in v pravem trenutku organiziranem koncertu v K4. Vendar pa si tisto, kar je usodni trio (oziroma: Franz Treichler s sodelavcema) v četrtek predočil v zatrpani dvoranici Orto kluba, glede na sedanje, niti ne tako spodbudno stanje zalog mejne elektronike, EBM-a, industriale, digitalnega hardkora... zasluži pozornost, če ne celo ritmičnega pozibavanja z medenico.

Saj Treichlerjev značilno prežeči glas, kadar se ravno ne utopi v patosu in postane žrtev njegovega pesniškega ali Morrisonovega kompleksa, ubrano žeže čez mrakobne pokrajine, ki jih po novem barvajo odmevi sodobne elektronike. Do trenutka, ko več ne veš, ali je bila prej kura ali jajce, Underworld ali The Young Gods, ki celo transirajo in drobijo drum&bass vzorce, a vendarle najbolj zažgejo za bis, ko se zvestemu in skraja navdušenemu občinstvu oddolžijo s starimi, hu, kilotonskimi raspaljotkami. Lep izkupiček koncerta za praviloma zamaknjene in dostikrat z zaprtimi očmi uživajoče repetitorje, bližnje in dalnje, hrvaško fanovstvo, ki je znalo starine na pamet, končno spet malo uspešnejši met Škuc Ropota, ki v okviru cikla spominov Vidmarjevega ata na osemdeseta še vedno najde kako zrno. Zaradi majhne kapacitete dvorane in Ropotovega finančnega stanja je čelništvo Rodea sprejelo z razumevanjem tudi dejstvo, da bo na Ropotovih prireditvah v prihodnje ostalo brez povsodi zajamčene zastonjske novinarske vstopnice. Saj si ni misliti, da bi odpoved gostoljubja eminentnega glasbenega producenta, ki deli v prostem času nauke o demokraciji v osrednjem televizijskem terminu, vsledila zaradi nekaj neprijetnih obravnav Ropotovih koncertov v Rodeu ali celo zaradi te ali one recenzije v rubriki Z laserjem. Zategnimo torej pasove. Za Škuc zmeri.