Maj na metelkovi

Majska prireditvena vročica je zajela tudi najživahnejše koncertno prizorišče prestolnice, osvobojeno ozemlje na Metelkovi, ki je preteklih deset dni zasulo občinstvo s parom pankovskih fešt in nastopom Nomeansno v Gala Hali, čuparjem naklonilo deathmetalce Immolation in neogotom legende Christian Death v klubu Channel Zero, v klubu Gromka in Menzi pri koritu pa, skladno z zastavkom, priobčilo še nekaj manj očitnih atrakcij. Nekaterih se je udeležilo tudi od majske preobilice not povsem izmozgano čelništvo Rodea in bilo prejšnjo soboto, vključno s peščico tenkouhih veteranov, bikerskim didžejem Aldom ter intendantom Gromke Zadnikarjem najprej zelo začudeno, da se množično izseljevanje delovnega ljudstva iz prestolnice, ki se prične po za zabavo zaukazanemu petku, tako pozna tudi Defoniji, sladokuscem namenjenemu glasbenemu ciklu.

Še slabše čase obetajoče, a simptomatično za slovenski trg z instanto muziko in ozračje prvotne akumulacije pa je nemilo dejstvo, da zasedba Tima Hodgkinsona, ki je tu že gostoval (in bil srečni lastnik alterhita RŠ) v okviru zasedbe The Work, v Gromko ni privabila več od vzorca nekdanjih vernikov gibanja rock in opposition. Bi se morali, potem ko smo ugotovili, da hudo delavnega, pač referenčnega Hodginsona pri nas pozna le malokdo, pred skorajšnjim defoničnim nastopom pevca Can Kenjija Suzukija vprašati tudi, kdo se spomni ene ključnih sklupin krautrocka in na splošno untergrunta sedemdesetih? No. Hodgkinson bi bil s svojim triom Konk Pack tudi brez pedigreja kaloričen zalogaj za ljubitelje improvizacije, v tem primeru nevrotičnih razgovorov med bobni in tolkali, analognim sintetizatorjem in šumno namizno kitaro, ki se neredko končajo s kilotonskimi, a vešče strukturiranimi razčefuki, tudi če ne mara za neverjetno, telepatsko sodelovanje med akterji pa bi si ga zaradi zvokov, ki jih Thomas Lehn kot za šalo izvablja iz sinta, moral vzeti na uho marsikateri v programiranje zaverovani elektrotehnik.

Če so Konk Pack resnoglasbeni presežek, so Zlati kastrioti, "vzgojno izobraževalna skupina", ki je v torek v Menzi popestrila predstavitev virtualnega kataloga galerije Alkatraz in smo si jo ogledali iz firbca, kaj počne plastolog Marko Kovačič, nekak nasledek jam sessionov v klubu Mizz Art in drugje na Metelkovi. In se, kakor so morda bili zaradi iz revolucionarne retorike sklepanih besedil in Kovačičevih petokrakih diapozitivov res primerni za obeležitev menda zadnjega vojnega dneva na slovenskih tleh, z rokerskimi predelavami znanih napevov in dubovskimi skušnjami še gibljejo po neobveznem vadbenem poligonu. Nazaj v plac po sveže ali vsaj ekstremnejše, predvsem glasbene zamisli? Vsekakor. Vse kaj drugega bi trdili za Lice Damjana Kocjančiča, serijo desetih, precizno osvetljenih in kadriranih, celo glamuroznih, na noir filmske zvezde spominjajočih portretov upornih metelkovcev, razstavljenih ob Masarykovi, preko katerih ograjeno in bogaboječi javnosti "nevarno" območje Metelkove prvič zre na naključne pasante. To so naši fantje in punci - P.S.: brez Mariče, ki jo je odtrgal neznani zbiratelj.

povezava