Robokapela

Spored bojda zelo hektičnega mariborskega Festivala računalniške umetnosti, katerega kurator je bil tudi čelnik galerije Kapelica Jure Krpan, je prejšnjo soboto odmeval tudi v visokem pritličju Kersnikove 4, katerega je ozvočila dvajseterica pod imenom Amorphic Robot Works zbranih muskontarjev.

Muskontarjev iz gume in pločevine, ki jih ne žene navdih, žganjica ali THC, temveč električna energija in jih je sam ali s pomočjo v krožku ARW zbranih sodelavcev ustvaril Kalifornijec Chico MacMurtrie, eden vidnejših tvorcev sodobne robotike.

MacMurtrie je tvorec v old skool pomenu besede, saj je večino svoje robotske kapele ustvaril po podobi pripadnikov svoje, človeške vrste - tiste, ki jih trese pod trtico priviti elektromotor opremil z opnami, ropotuljami ali činelami, sposobnejšim solo izvajalcem pa položil bobne in einsturzendovska kovinska zvočila pod s pnevmatiko gnane ročice.

Sproti računalniško vodena kapela, ki ji s pomenljivimi toni daje poudarke in komande na klavirske strune brenkajoči kapelmajster, se je v Kapelici predstavila s pretežno resnoglasbenim, "abstraktnim" impro scenosledom, ki črpa tudi iz perkusivnih ritualov in ga neredko spremlja uživaško mezganje najbolj gajstnih artistov, okoli posajeno gledalstvo pa ogrožajo nenadni, živalski premiki njihovih najboljših prijateljev, para Dogmonkeyev. Če nam je iskati umetniškega vtisa, gre pripomniti, da se že lep čas - od obscenih Disneyjevih orkestrov bebavih otroškookih kreatur - nismo srečali s prisrčnejšo, uživanje ob muziki močneje izžarevajočo zasedbo, katere prvo gibalo sega prav do osnovnih gonov pokončnih primatov, in da že dolgo nismo zasledili dogodka, ki bi ponujal širše perspektive lutkarstvu sedanjosti. Muzikalično, presunljivo.

povezava