Kilav ples, vprašanja s težo

Letošnji Exodos, "festival sodobnih odrskih umetnosti", se je začel z...hopla, oprostite. Čeprav se je sporedu Exodosa - katalogu pa le na robu - zadnjo minuto, no, dan pred predstavo pripojilo izvrstno obračunavanje z Bolerom v pričujoči rubriki zadnjič obravnavanega Emia Greca, ki ga je organizirala gledališka direkcija Cankarjevega doma, smo se počasi prilagodljivi kljub temu bodli z vtisom, ki ga je zapustila z govorom Petra Božiča in predstavo španske skupine Senza Tempo ozaljšana uradna otvoritev festivala pod šotorom na Vilharjevi.

Vtis pa je bil, ne ravno zaradi intervencije Voščenke, kaj ubog.

In bi ga bilo pripisati nezmožnosti nastopajočih, da v Zahories, tretjem delu pomanjkanju vode posvečene trilogije, priložijo več od nekaj odrskih domislic in žanrskih kmetskih prizorov, predvsem pa, kakor je pripomnil tudi gledališča dlje časa tešči prijatelj, njihovemu krčevitemu oklepanju glede na povedano in glede na vodilo festivala, rabo novih medijev, povsem obrobne "zgodbe". Le malenkost manj zdolgočaseno je dopisništvo Rodea odpeketalo tudi z druge atrakcije iz uvoza, zaradi katerih je Exodos konec koncev obveljal za prvega med gledališkimi festivali domovine, plesa Sacre Material avstrijske 2nd Nature Dance Group. Z repetitivno muziko, kot iz zatikajočega se ploščka snetimi odlomki klasičnih del pretežno ozvočeno sosledje in preplet treh ženskih solov na treh odrih bi pač moralo v odsotnosti drugih sredstev postreči vsaj z izrazitejšo koreografijo in predvsem dodelanejšim gibom, da se ti ne bi zdelo, kot da si priča kateremu izmed naivnejših in neartikuliranejših ptljevskih prvencev ter da se ti po mimosledu ginevajočih deklet ne zgodi, da šele iz spremljevalnih tiskovin doženeš, da si si ogledal obravnavo poganskih ritualov.

Ko je že kazalo, da si bo večino točk prvega delovnega tedna Exodosa priborila ena od lokacij, zračno in nikotinskim odvisnikom prijazno prizorišče na dvorišči blizu Gospodarskega razstavišča, odkoder se doslej spomnimo le tehno veselic, sta v četrtek z Weak Dance Strong Questions posegla vmes Jan Ritsema in Jonathan Burrows. Vse prej kot plesalsko nabildani in vse prej kot v najlepših plesalskih letih delujoči par (Burrows je začel plesati pri petdesetih) se je namreč odrekel skoraj vsemu, s čemer smo se navadili misliti teater in ples: kostumom, scenografiji, muziki in luči, in pred odprtimi polkni Plesnega teatra Ljubljana, v tišini, ki jo je kalilo le hehljanje nabito polne dvorane, nastopil vsakdanje oblečen in obut. Dovolj za uspešno predstavo? Če nam je gledati le specifično koreografijo in gibalni arsenal, racanje, mencanje, revmatično zviranje, afektirane napol piruete in kilave skoke, ki kot da parodirajo sodobni ples in balet, se izgubljajo v tikih in nenadoma uvenejo pred zaključkom giba, če prisluhnemo huronskemu navijanju, ki je nagradilo po izrazu obraza sodeč v ples zatopljeni flamski par, bi rekli, da je zadostovalo. Vprašanje, ki ostane, je le, koliko se bo domači plesni srenji poznalo tovrstno čiščenje s "profesionalnimi" umisleki kontaminiranega terena, še večje pa, kaj bo prinesel drugi teden festivala.

povezava