Drseči tečaj

Gledališki festival Exodos, ki se je prejšnji teden poslovil od prestolnice, si je med drugim zadal tudi, da nudi primerjavo tujih in domačih del in kaže, da domačinom v vseh sedmih letih še nikoli ni šlo tako dobro kakor letos. Kako tudi ne, ko več od polovice festivala ni prineslo kaj pretresljivega in se je celo dotaknilo začetniške ravni, za katero naj bi skrbeli drugi, manj renomirani festivali.

Beckett Songs madžarske skupine muskontarjev in igralcev Mozgo Haz Tarsulas, ki so nadaljevali, kjer smo prejšnji teden pritisnili piko, morda res delujejo kljub sprotnemu podnaslavljanju - stavim da okorno prevedenih - beckettovsko lakoničnih songov. Vendar pa srečanje tropa igralk in igralcev z novodobnim drugogodbenim ansamblom, ki pelje čez bobne in didgeridooje prek folklore do džeza, ne seže čez vtis "simpatičnosti" in bi bilo veliko odkritje predvsem za na akademiji šolajoče se letnike, improligaše in tiste, ki bi radi dopadljivo parili muziko s teatrom. Tudi z zarjavelimi in oglatimi, ki utemeljujejo nevrotične in histerične epizode, vred.

Če je občinstvo Exodosa prejšnjo nedeljo kraljevalo v napol prazni dvorani Drame, se je v ponedeljek nelagodno presedalo po klopeh Plesnega teatra Ljubljana. Saj mu je, pravzaprav na mestu voljno stoječemu strežaju ob strani, malo manj od dve uri govoril Frank Vercruyssen, član flamske skupine TG Stan. Monolog La Carta, prirejen po romanu Javierja Tomea, teče pod krinko obširnih, če ne kar obsesivnih in picajzlastih naročil bledičnega markiza slugi, kako naj se vede ob izročanju povsem nečitljivega in nič sporočajočega pisma drugemu plemiču. Preko sto digresij in zapletov, ki si jih zastavi um s preoblačenjem preokupiranega elegana, katerega govorica tako zanese, da ji nekaj časa služi v samih gatah, zlagoma prenikne lik samotnega, načitanega, vase zagledanega mizantropa in njegovih protislovnih vizij o osvoboditvi človeškega rodu, ki ne sežejo čez predsodke in prepričanja o večvrednosti modre krvi. Zapoznela kritika dekadentnega plemstva? Prej duhovita prilika o narcisizmu in pomanjkanju empatije, izvedena s "klasičnimi" gledališkimi sredstvi, skupaj z Grecovimi Double Points ter Weak Dance Strong Questions Ritseme in Burrowsa ena od treh letošnjih predstav, ki so zadostile v prejšnjih letih zastavljenim merilom.

Exodos, ki se je pretolkel skozi personalne in organizacijske krize in ki mora pri mestu ter državi redno prosjačiti za uboge fičnike, res ni rabil še bolečega selektorskega flopa. In bi se, ob prijetni novosti, prizoriščih pod milim nebom, bolje zapisal obiskovalstvu, ko bi se na finančne okrajšave, namesto da drsi v povprečje, odzval s krčenjem sporeda. Raje en biftek kot golida močnika.

povezava