Baletniki v krilih

Gorana Bogdanovskega, ki se je tako izkazal s prvencem, smo morda, skupaj z zvestim mu triom plesalcev, res zalotili v istem razpoloženju, kakor je prevevalo 1:0. Namreč, med oddihom od delovnih nalog v ljubljanskem Baletu. Fičo balet, kakor se po novem imenuje na višinsko sosledje Daltonov spominjajoča četverica v plisiranih krilih, z uvodno, "resno" koreografijo in kasnejšim pokanjem šal na račun patetičnih baletnih šeg morda tudi do neke mere obnavlja potek dogodkov prvenca.

Vendar pa je v ozki betonski kocki dvorane Duše Počkajeve ravno še brez poškodbe odšvicani Švic in švarc, katerega lomi na pol in mu odteguje pozornost špasna telefonska anketa s Slavojem Žižkom, ena redkih plesnih predstav, ki laikov ne bodo odbile s pretencioznim, tudi avtorju le megleno jasnim konceptom ali z visokim faktorjem dolgega časa - minutami, preden začne um, posesan v plesne vzorce, delovati po svoje. Če se temu zadosti na račun všečne baletne travestije, parodije ter komike, in se vztraja pri ne tako moderni, "temeljni" povezanosti giba in muzike, tudi prav. Ne nazadnje so že z ventilatorjem gnani tornado, kunštno in učinkovito ozvočenje kostimov Grege Zemljiča in seansa kung-fu nakazovanja, ki jo je v vlogi oblikovalca šumov mojstrsko sinhroniziral pevec Silence Boris Benko, vredni vseh priporočil. Iskrivo. Seksipilno.