One man Shatz

Smo Veneti dobili elektronsko osveščenega pop muzikanta? Če je poslušati Schatzija, ki je z leto staro snovjo končno prišel do istoimenskega ploščka in ga v četrtek predstavil v Subsubu, nas prevevajo taki in inaki občutki. Zatrdno bo držalo, da se je Schatzi, ki izhaja iz psevdonime čislajoče in muziko ljubeče dinastije Pešut iz Kosez, naposlušal plodov sodobne elektronike, breakbeata, bigbeata, francoskega housa, diska in lounge sladkarij. In da je, lastnoročno ustvarjajoč, okrepljen z le nekaj pobratenimi muzikanti in odebeljen s prej skromno kot izdatno količino semplov, predložil za domače stepe dovolj svež izdelek in zvok, da štrli iz pop kloake, kjer si bo utiral pot kljub škrtosti z besedami in kiticami.

Ker Schatziju ne uide primerjava s tujimi in domačimi vzori, naj rečemo, da mu še manjka zlobe, norosti in - zaradi tega, ker se ima tudi na pretežno v živo odigranemu nastopu bolj za muzikanta kot za sintetika - produkcije, da bi se bodel s šalami in perverzijami, kakršne prihajajo izpod igel untergrunt didžejev, denimo Borcke in Dadota iz zadruge Code.EP, ki sta po dobro obiskanem predstavitvenem nastopu razgibala pest za ples razpoloženih krajanov. Vseeno: s Shatzijem domovina ni bogatejša le za omledno Jedino in za primerno kičasto posvetilo slovenskemu J. M. Jarru, Mihi Kralju (klaviatur).