Zbog jedne crne žene

Festival Mesto žensk se je že tekom prejšnjih, šestih izdaj, namenil popravljati krivice, se izogniti "poti najmanjšega odpora" in medse povabiti izključno drugje zapostavljene, niti približno enakopravno zastopane umetnice, torej za čas festivala izničiti dejavnike ženski ustvarjalnosti neljubega okolja. Letos pa se je samokritično zavedel manka "umetnic nebele polti" v Mestu žensk preteklih let in se, ker si ne more privoščiti, da bi z uvozom iz oddaljenih krajev zapolnil spored, odločil za dvojno omejitev: umetnice naj bodo nebele, če pa so že bele, naj ne živijo in delajo v Evropi oziroma v Severni Ameriki. Izbor festivala, ki cilja na manjšine, podkulture in tretji svet še vedno čudi vsaj eno čelnico ženam in dekletom namenjene publicistike, ki doslej kot kaže ni prepoznala izključevalnih mehanizmov Mesta žensk, sami pa se raje ozrimo na tisto, čemur smo prisostvovali dober del pravkar izteklega tedna in zatrdimo, da česa podobnega res nismo pričakovali. Namreč, tako izrecne angažiranosti, ki še kako dobro dene v času, ko državljani voditeljice svobodnega sveta zahtevajo maščevanje, predstavniki drugih, od nje odvisnih dežel pa ji unisono ližejo rit.

V veliko olajšanje nam je tako, da se vse Američanke ne strinjajo z ameriško agresijo na Afganistan, kakor je pred predstavniki ameriške ambasade, slovenskim ombudsmanom, matero županjo in direktorjem kulturnega giganta v ponedeljek izjavila Sarah Jones. Newyorška umetnica govorjene besede je svojo predstavo Women Can't Wait, simulirano konferenco, tekom katere verodostojno menjava naglas, držo, gestikulacijo in le z ruto nakazuje oblačila pod barbarskimi zakoni trpečih žena sveta naredila po naročilu organizacije Equality Now. In v polni Štihovi dvorani Cankarjevega doma požela nemalo sočutja, kar je bil menda namen ozaveščevalne predstave.

Prav v želodec je sunil tudi zastavek v Moderni galeriji uprizorjene plesne predstave Such Stuff As We Are Made Of brazilske koreografke Lie Rodrigues, ki se spočetka res ukvarja s človeškim mesom, z mišicami in kitami popolnoma golih plesalk in plesalcev, ki se s pomočjo perspektive sestavljajo v asociacijam prijazne spačke in nova telesa, v božjastnih krčih cepajo po tleh, se kot brez uma vdajajo razplojevalnim gonom in se pregnetejo v skladovnico teles. Ko so si telesa zopet nadela oblačila, ko so v formacijah ali posamič, ob spremljavi militantnih koračnic zaplesala in celo odprla usta, začela skandirajoč naštevati imena mednarodnih korporacij, kriznih žarišč, političnih figur in simbolov, ko so občinstvo povprašala po izpolnjevanju določil Deklaracije o človekovih pravicah in zaključila pozive k miru s tu mnogo manj omlednim Imagine Beatlesov, se nam je zazdelo, da smo prišli na gušt za družbeno osveščeni teater in da je Mesto žensk zadelo žebljico na glavico. Aktivizem in agitacija, posebej z odrskih deska, morda nista v modi, zato pa posekata mnogo v lastno telo zaverovanih in od ceste varno odmaknjenih plesnih predstav, tako pri nas kot v svetu.

Čeprav bo v kratkem obiskala New York, ni med nastopom skoparila z zajedljivimi na račun Združenih držav - in New Yorka, te prodajalke ljubezni potrebnim mornarjem - niti mehiška diva Astrid Hadad, ki je v Linhartovi dvorani naletela le na peščico španščino razumevajočih ušes in je bilo tako le vohati njeno parodiranje mehiških nacionalnih stereotipov. Kljub temu, da je ostalo občinstvo prikrajšano za srž njenega nastopa, je tako uživalo v Astridinih ekstravagantnih kostimih in njih sproti razloženi simboliki, v nje ostrem jeziku in vroči nravi, da menda niti ni opazilo dokaj rutinerske spremljave ansambla Tarzanes, poustvarjanja mehiških uspešnic pretekle in polpretekle zgodovine. Če se je Astrid z jezikovnimi ovirami izgubila srž ustvarjanja, je bil marsikdo, vključno s čelništvom Rodea, še kako zadovoljen, da ni razumel, kaj mu pojejo Mahotella Queens, trio poskočnih južnoafriških mamc, ki je v spremstvu folkorno našemljenega ansambla v ponedeljek slavnostno otvoril festival. Čeravno se Ičo ne bo strinjal, naj bi Mahotella Queens utelešale kulturni odpor proti apartheidu, svojo vlogo v Mestu žensk pa so upravičile z vsakdanjimi paberki o težkem življenju gospodinj in dognanjem, da že to, da so preživele nesrečno preminule sodelavce iz ansambla, dokazuje, kako močne so ženske. Če si festival išče močnih žensk in si jih, vštric s siceršnjo drugogodbaško politiko, najde tudi v afropopu - morda pa se industrija popevk v eksotičnih deželah ravna po drugih načelih kot v razvitem svetu? - res ne vidimo drugih od finančnih pregrad, da se na njem ne bi kdaj znašla tudi katera od ženskih "rhythm'n'blues" skupin, kakršne nam jamrajo s televizije. Lahko se tudi ne strinjate, da je z muziko Mesta žensk, ki je menda izraz afinitet festivalovega vodstva, en sam velik križ, ampak potem morate nekako upravičiti precej zagatno vzdušje, ki je v ponedeljek in torek vladalo v nočnem baru festivala v Menzi pri koritu na Metelkovi. Menza, ki sta jo Barbara in Ana Kapelj spremenili v svetlo, udobno, z objekti iz tamponov in higienskih vložkov okrašeno prizorišče, je med drugim omogočila menjavo pročelja s terapijo z lasuljami Angležinje Barby Asante in bi prav lahko postala poligon za živahne pofestivalske afterje. Prav lahko, ko ne bi nje etnični, večidel mohamedanski, zaprmej chill-out glasbeni spored, v ponedeljek izpod gramofona programskega vodje festivala Koena van Daela, v torek pa iz zakladnice T.C. Lejle, pregnal na varno celo nativne govorce. Če imaš take afterje, je tudi domača postelja v užitek.

povezava