Mesto se širi

Verjetno bi bilo vljudno, ko bi od festivala, ki se je namenil svoje artist(k)e v prvi vrsti izbirati po spolnih znakih, pričakovali, da upraviči favoriziranje s kolikor toliko spodobnim sporedom, ne da bi si obetali problematizacijo ali vsaj verno zastopanje izhodišč, ki bi jih v zrcalni inačici doletela takojšnja graja. Zato smo lahko menda kar veseli, da nam, res, spodobno, celo virtuozno, a brez za tovrstne podije obvezne podstati pleše, brejka, izvaja kung-fu kate in solo točke skupina Vegetal Beauty koreografinje Fatou Traore in da zraven zelo vodeno in neproblematično na odru Linhartove dvorane džezira ansambel Mad Spirit. Neobremenjen, klubski brejkdenserski večer z malce švohotnejšo spremljavo na odru Cankarjevega doma?

Seveda za ceno vzdušja, ki se ga ne more nadejati mehanska transplantacija "cestne kulture" v akademske sfere. Kakor manjka bruseljski ekipi razloga, da se nastavlja gledališkim abonentom in obiskovalkam ženskega festivala, manjka solu v tujini živeče kazaško turške pevke Saadet Tuerkuez hude žilice, da bi se izmaknila predvidljivo ilustrativni, le s kako grleno eksplozijo prevetreni obravnavi folklornih tem, tradicionalnih napevov in zgodbic. Sicer pa je festivalu, ki je letos presenetil z nekaterimi zavzetimi in ne samo na "žensko stvar" nanašajočimi se angažmaji in z nekaj duhovitostmi - ne izzevši anti- , a za dokončno vmestitev v žanr še vedno dovolj dolgočasen pornič I.K.U. Shu Lee Cheang - a tudi primaknil zajemalko eksotične bebipape, še najbolj zavidati, da se je z novim, ne samo ženskim prilivom iztrgal grozečemu mu vrtičkarstvu, specializaciji občinstva in da je na njem, v sozvočju s civilnodružbenimi in podkulturnimi novitetami, občutiti svežino in zagnanost. In to tako ugaja. Drugič: Mesto žensk in pošast korektnosti.