Dvodnevni masaker

Se je muzika otoškega, žanre prej izumljajočega kot z njimi plavajočega ansambla Asian Dub Foundation že postvarila v konformni kalup, v žlobudrajočo mantro, čisto podobno onim, ki jih po nekaj ali včasih le enemu izdanemu ploščku gonijo tisti, ki so preživeli začetke in ostali pri koritu? Takole iz z neposrednim video prenosom oskrbljene male dvorane K4 in po prisluhu zadnjemu izdelku bi tvegali pritrdilen odgovor.

S katerim se kajpak ne bi strinjala v nadgneči in iberpomanjkanju zraka mezgajoča množica v glavni dvorani, kjer so ADF kar gibko in besno, s pankovsko ali aktivistično napeto žilico na čelu žgali svojo miškulanco bhangre in bollywooda, kitarske žagovine in bobneče elektronike, duba, nalomljenih ritmov in rapa. Če so ADF po eni strani pank za neke nove, plesno razpoložene klince - Gigiju recimo dišijo po Clashih - so po drugi visokoproračunski zalogaj, promocija za K4, ki je le z dvodnevnim zatrpanjem kluba, podobnim onemu na Jon Spencer Blues Explosion, lahko pokril 30.000 DEM težko skupino.

Še teže od preživetja v nečloveških pogojih ali od tega, kaj je oktobra na Umeku počelo dvakrat toliko obiskovalcev, si predstavljamo, da se po vseh teh letih preobljudenih koncertov v za njih malo primernem klubu, ki ob živih nastopih ne prenese več od dvesto ljudi, ponavlja ista zgodba. Možna pa je tudi druga razlaga, in sicer, da se motimo in je pravi klub tisti, v katerega te vsrka potna množica, v katerem dihaš na škrge in ne vidiš drugega od glav pred teboj, ali, če gre za postavnejše artiste, njihove frizure. Raj za frotiste.