Rikverc ekspres

Miha Fras

Saj ne, da bi zvezde FV festivala, ki je glede na pomanjkanje občinstva pohvalno združil z garažo ukvarjajoči se FV in zadnje čase stonerrokovsko Bubo, imeli za znamenje rokenrol cajtov. In menili, da je neverjetni amalgam hardkora in panka in najbolj zarobljenih country&western napevov, kakršnega hitro in hitreje, a zaradi kilometrine in naveličanosti razštelano žge Blood on The Saddle, ansambel iz Vandalsov znanega Grega Daviesa, prispodoba inertnosti in da so topoumne, težko da ironične predelave "klasike", polke, ki bi sodile v narodnozabavno povprečje, znak umske razvitosti rokenrola.

Tudi ansambla Atomic Bitchwax, v katerem se je kitarskim herojem iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih z zvokom in grifom brez preostanka priličil, jih skompiliral in zmiksal kitarist Monster Magnet Ed Mundell, menda ne gre jemati za potrditev domneve, da se rokenrol v pomanjkanju zagona in novih zamisli vse raje ozira nazaj, tja, kjer v Mundellovem primeru sploh še ni bil oziroma je bil v peskovniku. Raje recimo, da je bil FV festival in z njim oldies goldies spored puljskih The Spoons in performans na minus pet stopinj pred Gala Halo, kjer se je odlašalo s sežiganjem mobitelov, poslastica za ljubitelje starega rocka in panka, predvsem pa zgovoren pričetek veselega decembra, ki so ga z nebrzdanim rajanjem in tudi bruhico obležili parterni gostje iz bratske Hrvaške. Rokenrol lahko glede na zasluge še počaka.