V troje nad nevrozo

V bistvu so me pred ogledom žepne predstave Maruše Germayer-Oblak, Mojce Funkl in Mojce Dimec obhajale kar težke misli, v prvi vrsti zaradi še ne čisto pozabljenih napihkov druge Mojce, ki nam jih je servirala pred leti v Kudu. A bo treba spet šimfat čez prjatlce, tokrat kar dve?

Na srečo pa se je nevrotični trio poklicnih in ljubiteljskih igralk odrezal brez nevemkakšnega vživljanja v vlogo, le poudarjajoč svoje karakterne odlike in povzemajoč iz vsakdanjih situacij in fantazij ter potegnil v vrtinec, kjer se kot na mizi naprej in nazaj previjajočega filmskega montažerja prepletata realnost in fikcija.

Vsaj bežnim poznavalcem improlige ne bo ušla navezava na discipline te športno gledališke zvrsti, prav tako pa lahko prigode tako prikupno zmedenega tria, ki prepričljivo dogaja v skopi, a za pogoje teatra Gromka zelo praktični scenografiji Irene Pivke in si med vodviljsko točko napihne protetične joške do dimenzij Lolo Ferrari, služijo za zdrav hehet in beljenje glave. Terapevtski višek.