Nove sorte metalc

Denimo, da drži teorija, po kateri se je z razmahom elektronike razprlo vzporedno vesolje, v katerem si lahko vsak roker, pankroker, džezer, etnik, folkorist...in šminker najde svojo, če ne po strukturi, pa po občutju ustrezno nišo. Katero izmed panog bi si torej izbral darker, dratar, metalc ali industrialc? Trdi tehno z njegovo najstniško klientelo in kontroliranim zvočnim udarom, zlobni breakbeat z nemalokrat bolano veselimi šalami?

Tudi če sklepamo le po tem, kar najbolj ugaja pankovskim veteranom z Metelkove, je odgovor jasen: najbolj ekstremno dratarsko žagajo psychedelic trance didžeji. Tako da pot, ki jo je prerovaril Xenomorph, bivši neogot, Electronic Body Music navdušenec, crossoverjanec in death metal producent, preden se je ustalil na psytrance valovnih dolžinah, niti ni tako presenetljiva. Xenomorph, ki je prvi izmed vidnejših gostov ljubljanske zadruge Individia - in, po Švedu Morphu v režiji World of Trance, drugi didžej, ki izgleda kot metalc - je prejšnjo soboto v Gala hali na Metelkovi postregel z izbornim, dosledno temačnim, a zvočno ter dinamično dovolj raznovrstnim živim nastopom, da je njegovo gostovanje, tudi brez dosti monotonejše točke s kitaro in bojda izvrstnega kasnejšega didžejanja, označiti za uspeh. Za razliko od sedaj

že predvidljivih procedur Individie, ki jih je označiti za mukotrpno otroško bolezen, saj ne gre, da se pred vrati čakajoče plesalstvo, ki je tokrat prišlo celo iz pobratenih Hrvaške, Avstrije in Italije, z obsežno zamudo pod pazduho še tri ure masira s po tehnu vonjajočim sporedom domačina Naveena. Da ne govorimo o s pojmom skreganem dogajanju v chill-out zaodrju, kjer je nekdo po imenu Deki trgal živce in utrujal z nemogoče visokimi frekvencami in nalašč zoprnim vijačenjem. Še sreča, da so transerji bolj miroljubne sorte.