Orkester titanic

Vsekakor ni težko dognati, zakaj se je v Kudu v četrtek kar trlo ljudi, ki so čakali na obilno zamujeni nastop. Z verodostojnim skvoterskim pedigrejem obdarjeni Godspeed You Black Emperor! so pač s svojo držo, načelnim odporom do zvezdništva in rokenrol biznisa, z načelno anonimnostjo, poudarjanjem kolektiva in bojevito retoriko kot obliž za dušo vsakogar, ki se mu gabi multinacionalna glasbena kurbarija ali celo ekonomski red. Devetčlanski, ohlapno strukturirani kanadski kolektiv bi bil marsikomu, že zaradi temačnosti, melanholije in pompoznosti, ki jo na v somraku potekajočih nastopih podčrtujejo bolj noir kot črnobele filmske projekcije urbanih krajolikov - da, tudi sestreljenega newyorškega dvojčka - kar pravšnji za ozvočenje skorajšnjega konca sveta ali vsaj otujenosti, ki preveva zgodovinski trenutek. Kar pravšnji, ko ne bi predvidljiva struktura inštrumentalnih epopej, pravijo da postrokovskega ansambla, premočrtno bildanje intimne atmosfere do primerno glasnih in hitrih izbruhov in nizanje le-teh v sinusoido hitro izčrpalo razgibanosti vajena ušesa.

Godspeed You Black Emperor!, posebej, kadar bi radi priložili kaj eteričnega, krasi določena naiva, ki si jo delijo z ljubitelji simfonike, producenti filmskih oprem, darkerji, metalci in simforokerji, sicer pa jih je kar za občudovati, da tako disciplinirano in muskontarsko gledano samoodrekajoče, minimalistično rokujejo s tistimi tremi električnimi kitarami, po dvemi basi in kompleti tolkal, s kopico efektov, violino, čelom in ksilofonom. Pač posebne vrste delitev dela z zmanjšanim izkoristkom. Kdove, če se jim ne bi prilegle zmogljivejše mašine. Ampak potem gre v franže še, kolikor je ostalo rokodelstva.